Piše: Mario Berdič Codella

Akad. slik. Irena Gayatri Horvat na slovenski likovni sceni, kjer se že več kot deset let aktivno udejstvuje pri vsestranskih likovnih projektih, brez dvoma predstavlja izrazito samosvojost, ne le zaradi specifičnega izhodišča na zagrebški ALU, kjer študira slikarstvo in grafiko (M. Šutej, Z. Tišljar), marveč predvsem zaradi svojega svetovljanstva, saj tako njeno ustvarjalno osebnost kot tudi kompleksen likovni opus zaznamujejo popotovanja po evropskih državah, indijskem podkontinentu, vključno z Nepalom in Tibetom (Himalaja), nadalje po Tajski, Maleziji, Indoneziji ter ne nazadnje po Karibih in Južni Ameriki. Njene slike, grafike in dela v mešanih tehnikah (kolažiranje, odtiskovanje, risba), v tem smislu, po eni strani zaznamujejo neskončne duhovne pokrajine, ki si sledijo iz ene slikovne površine na drugo, po drugi strani pa opazimo pojav letrizmov v obliki skrivnostnih napisov, najpogosteje glagolice, a tudi drugih pisav, simbolizirajoč medkulturne povezave, ki jih omogočajo različne zvrsti umetnosti, ne le vizualne, marveč tudi literarne (poezija) in glasbene.

Umetnica hkrati povezuje psihološko poglobljeno likovno ustvarjalnost z raznimi oblikami meditacije, poklicno pa se posveča tudi art terapiji in v tej zvezi opravlja interdisciplinarni doktorski študij na F.F. v Ljubljani, smer razvojna psihologija, z naslovom Arthetipi v otroški risbi: medkulturne primerjave. Meditativen, poduhovljen odnos do medčloveških razmerij, narave in vesolja nasploh je vsekakor razviden iz naslovov posameznih likovnih ciklov, kot so Nežni objem ledu, Vetrovi šepetajo resnice, Mandala – naslikana molitev, Šaronski cvet, Mati Zemlja, Notranjost vesolja, Horizonti potovanja, V iskanju notranje slike, V iskanju ženskega arhetipa, Slikarski prostori svete tišine, Molitev za mir (ob obisku Dalaj Lame na Hrvaškem) idr. Umetničin likovni izraz je neobičajna sinteza med akcijskim slikarstvom (polivanje, gestualnost), kot simbolom primordialnega kaosa na eni strani ter geometrijsko abstrakcijo in letrizmi, kot simbolom urejenosti in racionalnega sistema, na drugi strani. Njen kolorit praviloma obsega bogato paleto raznovrstnih odtenkov rdeče, modre in zelene odtenke, četudi je pogosto zaslediti dela tudi v čisto grisailnih, grafičnih nijansah (črna-sivine-bela), kot na primer v novejšem ciklu, kjer posega v temačno zgodovino človeštva, vse tja do poganskih šamanov, pri čemer kombinira skrivnostne napise v glagolici s ragmentarnimi, kaotično učinkujočimi figuralnimi kompozicijami, kot morje razburkanih, človeških množic, nad katerimi prevladujejo strukturirane, grozeče gmote nevihtnih oblakov, ki jih v najnovejši fazi dopolnjujejo antropomorfna drevesa, kakor je razvidno iz naslova novejšega cikla Gozdni Abecedarij, kot varijanta projekta Izgubljena v gozdu. Sicer pa so slikovne površine neredko porisane z znakovnimi simboli, dopolnjujoč letrizme, kot bi šlo za nekakšne alikimične formule za iskanje kamna modrosti, ki pa ni zlato, marveč spoznanje resnice o lastnem in vesoljnem obstoju. Omeniti je treba še umetničin intimen odnos do glasbene umetnosti, ki se še posebej odraža v najnovejšem projektu Mapiranje duše, ki ga ustvarja skupaj s skladateljem Simonom Skalarjem, ki sklada na njeno poezijo, izražajoč hkrati meditativen, poduhovljen odnos do medčloveških razmerij, narave in vesolja nasploh.