Piše: Mario Berdič Codella

Likovni opus magistre likovne umetnosti Irene Gajser zaznamuje neprestano raziskovanje tako likovne motivike kot materijalov in tehnik, svoja dela pa združuje v zaključene cikle, ki jih praviloma posveča naravi, pogosto z ekološko ozaveščujočim sporočilom. Že v enem njenih zgodnejših ciklov, posvečenem platonskim telesom, je razvidnja težnja po tridimenzionalnem, plastičnem obravnavanju likovne vsebine, hkrati pa že nakazuje filozofski pristop problematiki narave in eksperimentiranju s kompozicijo. O tem pričajo tudi umetničini akvareli z navpično komponiranimi cvetovi, vendar orientiranimi navzdol, kot bi jih privlačila gravitacija, povezujoč na specifičen način zemljo in nebo, kar bo ohranila tudi v vseh naslednjih ciklih. Že v kmalu sledeči fazi dreves se manifestirajo vse ustvarjalne lastnosti Irene Gajser, saj se ob tehniki olja na platnu pojavi še uporaba kolaža, točneje tekstilnih aplikacij in različnih granulatov. Rastlinska motivika sicer spremlja slikarko že od samih začetkov, ne le v smislu stiliziranega odslikavanja neposredno vidnega oz. površinskega, marveč tudi upodabljanja notranje strukture objektov, kot so npr. prerezi jabolk s pečkami in prerezi drevesnih debel, tako prečnimi kot vzdolžnimi, poigravajoč se z neslutenimi možnostmi geometrizacije na eni in akcijskega slikarstva z dripingi in posipavanjem granulatov na drugi strani, nenazadnje pa so prisotni tudi odmevi informela.

Ireno Gajser tako zanima, poleg kompozicije, volumskih in prostorskih odnosov ter barvnih razmerij, tudi notranja podoba in tekstura sadeža, lista ali drevesa, vključno z njihovo raznovrstno ikonografsko ali simbolično vsebino. Na naravo v vseh pojavnih oblikah navezuje tudi cikel De rebus naturae, kot parafraza filozofskega spisa epikurejca Tita Lucretia De rerum natura (O stvareh narave). Zanimiva je slikarkina antropomorfna oblika drevesa, ki že od nekdaj simbolizira povezavo med zemljo in nebom, tostranstvom in onostranstvom. Zelo redko pa srečamo upodobitve dreves v prečnem prerezu, kot jih upodablja Irena Gajser, kjer uporabi poleg krožne tudi spiralno obliko, navezujoč na prvotni geometrijski ciklus (kromosomi), spirala pa bo čez čas prešla v samostojni cikel Quo vadis Helix? (Kam greš spirala s parafrazo na evangelijsko vprašanje Quo vadis Domine?). Določene spirale v naravi naj bi namreč vsebovale zlati rez, dokaz božanske demiurške prisotnosti in zatorej večnega obnavljanja življenja, tudi čudežnega (…et expecto resurrectionem mortuorum…). Prečni prerezi debel lahko navsezadnje simbolizirajo tudi dušo. Tukaj se prvič v slikarkinem opusu pojavijo poliptihi, ki jih sestavlja v stensko montažo maloformatnih reliefnih odlitkov listja, kot bistvenih detajlov dreves, z učinkom razpadanja, izdelanih po lastni metodi. Pri upodabljanju dreves je močno prisotno prelivanje in odtekanje barve, hkrati s posipavanjem granulatov, kar posreduje likovni celoti fluiden vtis odtekanja ali razkroja objektov in hkrati navezuje na simbolni naslov cikla Lacrimae arboris (Solze drevesa – parafraza motiva Lacrimae Christi), pri čemer umetnica s čisto likovno vsebino opredeljuje izpovedno vsebino dela. Slednja je posvečena sodobni ekološki problematiki uničevanja gozdov, kot bi šlo za nekakšen genocid dreves z aluzijo na trpečega človeka z dušo, ki joče, pa ne toliko zaradi sebe, kot zaradi neumnežev, ki z ekosistemom hkrati uničujejo lastno eksistenco. Umetničina eksistenčna navezanost na naravo, ki ji hkrati daje neizčrpen ustvarjalni navdih, se kaže tudi v nazivih številnih razstav, kot je morda Speculum naturae, Zrcalo narave, kjer še močneje izpostavila svoj simbolni jezik s kriptografskimi značilnostmi, kakor nam tudi narava spregovori v skrivnostnih znamenjih. Podobno kt na razstavi Ujeta sfera, kjer se pojavi poleg krožne oblike tudi kvadratna, v kateri je sfera ujeta, navezujoč na starodavno geometrijsko problematiko kvadrature kroga. Orbis mundi je simbol sveta, kvadrat pa zemlje, pa vendar v platonski simboliki vsota štirih številk ali kvaternariusa da rezultat 10, ki je število popolnosti. Takšni sestavljeni obliki lahko srečamo tudi v t.i. Rdečem ciklu.

Ne nazadnje je treba omeniti precedenčno, odmevno razstavo Emanacija simbolov v mariborski Sinagogi, kjer je umetnica s pomočjo številnih malih kvadratnih platen, nameščenih na navpičnih nosilcih, s prevladujoče črnim koloritom, povezala Staro zavezo, Kabalo in Holokavst v celovito likovno izpoved. Takšna filozofsko mistična izhodišča lahko najdemo tudi v stenski montaži z nazivom E pluribus unum (iz mnogih eden), simbolizirajoč stvarjenje nikoli dovršene kozmične celote iz mnogih delov, saj je slikarka na črne 3D prizmatične nosilce namestila poljubne kvadratne lesene nosilce s komaj formirajočimi se krožnimi oblikami iz cikla Strukture narave, povezujoč trikotnik, kvadrat in krog v pravkar nastajajoče, idealno platonsko vesolje, vračajoč se tematsko svojemu zgodnjemu ciklu Platonska telesa. Pravo presenečenje pa je Irena Gajser ustvarila s svojim razpelom v obliki poliptiha maloformatnih nosilcev, kjer je na še neviden način združila svoja likovna izhodišča s krščansko vsebino. Irena Gajser dojema stvarstvo kot neskončno nizanje enakovrednih pojavnih oblik žive in nežive narave, materialnega in duhovnega stvarstva, mikro- in makrokozmosa, brez omejitev, ki si jih je drznil postaviti človek v različnih kratkoročnih religioznih in političnih sistemih, in to po trinajst in pol miljardah let evolucije vesolja, seveda če štejemo big-bang kot njegov začetek. Seveda pa moramo njeno sporočilo razumeti tudi kot opozorilo človeštvu pred uničenjem ekosistemov zaradi brezobzirne eksploatacije naravnih bogastev, onesnaževanja z industrijalizacijo in nezmerno urbanizacijo. Vendar pa sporočilu memento mori sledi sporočilo: et expecto ressurectionem mortuorum…