Piše: Matej Krajnc

Učila, 2021, prevod Simon Demšar

Je bil John Lennon res tako zelo skrivnosten človek? Bil je nekaj posebnega, to drži. Bil je tudi kompleksen, ne pa tako zelo neoprijemljiv, kot ga včasih želijo prikazati mediji. Biografija Lesley-Ann Jones je močno odmevala v javnosti, a ni tako podrobna kot denimo Normanova ali Goldmanova (zlasti o tej zadnji se je svojčas precej govorilo). Jones tudi ne izraža tako neposredno polariziranih mnenj kot kdo drug, kar je bržčas prav (pri nekaterih drugih knjigah o Lennonu ali Beatlih se marsikdo ne more zadržati pri preferencah, namreč na “lennonovski” ali “mccartneyjevski” tabor). Ko so Beatli začeli kot Quarrymen in vsaj tam do leta 1965 je bil Lennon, kot ugotavlja tudi avtorica, nesporni vodja zasedbe, a če bi ne bilo McCartneyja, bi se njihova zgodba po letu 1966 najbrž končala. Po albumu Rubber Soul se je Lennonov vpliv na beatlovske koncepte občutno zmanjšal in takrat je nastalo nekaj njihovih najbolj cenjenih albumov. Tako pravi zgodovina. Ki še vedno ne mara albuma Let It Be, kamenčka, ob katerem se bo bržčas vsevdilj lomilo kopje beatlologije.

Kaj naj rečem? Osebno sta mi v beatlovski diskografiji še vedno najbolj všeč prav ta plošča in njihov prvenec Please, Please Me. Res je, gre za najmanj obtesana albuma v njihovi diskografiji, a tudi najbolj iskrena, začetek in konec diskografske zgodbe, čeravno so po Let It Be, ki bi moral biti Get Back, posneli še Abbey Road, enega svojih produkcijskih vrhuncev in albuma, na katerem je George Harrison končno dobil mesto, ki mu je pripadalo. A zgodba diskografije ni bila nikoli tako zapletena kot osebna zgodba zasedbe, zlasti Lennonova. Če bi jo preleteli na hitro: otroštvo, zaznamovano z odsotnostjo očeta, togo vzgojo tete in, na robu tega otroštva, materina smrt. Nato glasba, bend, začetek kariere, poroka, rojstvo sina. Beatlomanija, ki se je na Otoku začela v letu 1963 in se v začetku naslednjega leta razširila še v ZDA. Zadoščenje in kmalu nato zdolgočasenost. Iskanje novih poti komponiranja zunaj že obledelega obrazca pop forme. Dylan. Knjiga. Po napornih letih koncertiranja umik z odra. LSD. Zakonska distanca, novi profesionalni dosežki, srečanje z Yoko Ono. Indija. Razpad zakona, življenje z Yoko. Heroin. Razhod Beatlov. Solistična kariera. Politično udejstvovanje in razprtije glede ameriškega državljanstva. Razhod in ponovni shod z Yoko, vmes spoznavanje novih razsežnosti glasbe, May Pang. Umik iz solistične kariere po rojstvu drugega sina. Molk. Nove pesmi in album. Atentat.

O vsem tem spregovori pričujoča knjiga. Ne tako na hitro. Tu pa tam ponovi nekatera stereotipna gledanja na Lennonovo kariero. Tu pa tam od tega odstopa. Zagotovo bo za zdaj definitivna Lennonova biografija za najširše bralstvo, tisti bolj zahtevni pa bodo segli po dodatnem branju, ki bo pojasnilo še kaj. Lennonova osebna razmerja niso bila nikoli enostavna in tudi njegove značajske poteze so izjemno zanimive in raznotere, kar ugotavlja tudi avtorica. Narcisoidnost? Zagotovo. Brez te lastnosti v šovbiznisu uspejo redki. Površnost? Da. Odsotnost koncentracije za dlje časa, zdolgočasenost? Seveda, vse to je vendar zajeto v definiciji umetnika. Kar, kot beremo (pa ni avtoričina teza), Lennon naj ne bi bil. Spet nekaj, ob čemer se lahko zaustavimo za dlje časa in premlevamo.

Žalostni konec življenja ene največjih rockovskih ikon je vsem znan. Samo o tem koncu je bilo napisano veliko število knjig. Danes živita še dva od četverice, oba še v formi, Ringo jih šteje 80, Paul dve leti manj. Ringo je ravnokar izdal nov EP. Njegova glasba je že dolgo zelo šablonska, a to nikogar ne moti več. Tudi Paulova. Medtem ko Ringova bolj ali manj gre mimo, Paulova še vedno vzbudi zelo veliko pozornosti. Ne vedno upravičeno, a tako pač je. In če bodo sladokusci posegli po kakem podrobnejšem branju, je pričujoča knjiga prvi prag za srečevanje z velikim glasbenikom, čigar pesmi so izpisale nekaj velikih poglavij zgodbe 20. stoletja. In izpisujejo tudi 21. stoletje, le da jih premalo pozorno poslušamo. Mož, ki je prehodil dolgo pot od She Loves You preko In My Life in Across The Universe do Jealous Guy, Woman in Starting Over, ima zdaj svežo biografijo tudi v slovenščini. Ne glede na razkorak med njegovim dejanskim življenjem in pozitivno utopijo, ki jo je propagiral v nekaterih najbolj znanih poznejših pesmih, drži, da bi mu dandanes morali še kako prisluhniti. A raje sklonimo glavo in pustimo, da nam življenje narekujejo drugi. Roll On, John, je zapel tudi Bob Dylan na albumu Tempest (2012), ko še ni bil Nobelovec. Če bi njega vprašali, bi rekel, da je John Lennon zagotovo bil umetnik. In tu lahko mirno končamo naš zapis.