Piše: Matej Krajnc

Učila, 2023

Prevod: Simon Demšar

Stonesi so si že zdavnaj prislužili sloves največje rockovske skupine na svetu, ta status jim je priznal celo Bob Dylan. Stone Age ali Obdobje Rolling Stonesov je najnovejša biografija, ki pokriva tudi smrt Charlieja Wattsa, gre torej za res aktualno knjigo izpod peresa “insajderke”, o kateri v pričujoči knjigi iz prve roke izvemo marsikaj. Lesley-Ann Jones je ugledna avtorica glasbenih biografij (Freddy Mercury, John Lennon) za najširši spekter bralstva, ne gre torej za strokovno uvidne referenčne biografije, kakršne piše denimo Peter Guralnick, pač pa za berljive knjige z veliko podatki in subjektivnimi statementi na ta ali oni dogodek iz zgodovine popularne glasbe. Zabaval sem se, ko sem denimo nekje med vrsticami pričujoče knjige prebral, da Beatli niso razpadli zaradi Yoko Ono, pač pa je za to kriv McCartney. A Beatli danes, navkljub zgodovini, ki govori v prid obeh, tako Ono kot McCartneyja (nihče od njiju namreč ni imel zares kaj dosti opraviti z razhodom Beatlov), niso predmet zapisovanja. Avtorica popotuje skozi vse pomembnejše prelomnice benda: prve odmeve na njihovo delo, vplivne albume in turneje, tu sta Marianne Faithfull in Anita Pallenberg, precej vrstic posveti ločitvi Micka Jaggerja in Jerry Hall, pa poroki Billa Wymana in Mandy Smith, in tako vse do današnjih dni, ko se je bend moral soočiti s prvo večjo trajno izgubo (Wymana ne štejemo, ker je še živ), a je previharil tudi ta vihar in zdaj pravzaprav počne to, o čemer so fantje vedno govorili z odporom, namreč da bi v starosti preigravali stare hite. A svet se je vmes precej spremenil, Stonesi so inštitucija in to dobro naoljena, imajo veselje, vendar na njihov koncert ne boste prišli za drobiž: dobro vejo, kdo so in koliko so vredni, kar že od turneje Urban Jungle konec osemdesetih sproža nekatere ostre kritike na njihov račun. Večkrat se je že zdelo, da so izgubili fokus, a ga niso: šli so naprej in čeprav že od leta 2005 niso posneli studijskega albuma z novo avtorsko glasbo, to ne moti nobenega velikega duha, nasprotno: dovolj je, če skoraj osemdesetletnike vidimo na odru in slišimo zgoščen izbor iz njihovega bobenčka. Repertoarno ne tvegajo več pretirano, a tudi to je stvar debate.

Kar zadeva arhiviranje lastnega opusa, Stonesom ni česa očitati: za to zgledno skrbijo. Na tem portalu skušam redno spremljati vse njihove tovrstne izdaje in o njih napisati vsaj nekaj besed. Trg piratskih plošč je tudi v njihovem primeru živahen in prav je, da poskrbijo za spodobno opremo in dober zvok tistega, kar sodi v njihovo zapuščino. Zdaj so pravzaprav samo še trije, Mick, Keith in Ronnie, drugi so najeti, tudi Daryl Jones ni nikoli postal polnopraven član, čeprav je z njimi že od srede devetdesetih. In četudi Keithovi rifi in soli niso več brezhibni, je vsak resničen očitek najbrž brezploden. Mene osebno zanima pravzaprav zgolj še, kakšen bo album, ki ga čakamo. Zlasti, če ga bomo dočakali. Ko so leta 2016 objavili Lonesome & Blue, smo rekli: v redu. Ko je prišla pesem Living In A Ghost Town, nismo padli po tleh. Album iz 2005 je premogel par klasik, a o tem se ni nihče pogovarjal – Rough Justice ni obstala na stopnicah hkrati s Start Me Up ali Dead Flowers. Avtorica zapiše, da je Start Me Up bila njihova zadnja velika pesem; najbrž to vsaj glede razvpitosti in durabilnosti v veliki meri drži. Čeravno sem se v osemdesetih navduševal nad albumoma Dirty Work (1986) in Steel Wheels (1989), je na prvem bila pesem Harlem Shuffle, ki bi lahko bila klasika, a ni njihova, na Steel Wheels pa so presunile zlasti balade, denimo Blinded By Love, ki na štadionih ne puščajo takega vtisa kot rokenroli, podloženi z rifi. S Flip The Switch z albuma Bridges To Babylon se promocijsko niso dovolj potrudili, raje so promovirali zelo povprečno Anybody Seen My Baby, za katero stoji Mick s svojo željo po sodobnih produkcijah. A najboljši so še vedno, ko na to ne mislijo.

Nova biografija je prišla k nam in v naš jezik zelo hitro in verjamem, da bo po njej segel marsikdo; tak, ki si želi spet preleteti njihovo (in morda tudi deloma svojo) zgodovino, pa tudi tak, ki želi obnoviti, ali se še prav spomni tistega, kar je svojčas prebral v najrazličnejših tabloidih. Tam se je Jagger znašel tudi, ko je postal sir, ne zgolj zaradi svojih intimnih drugovanj. Tam se je znašel tudi Keith, ko je to sprejetje med elito komentiral, pa takrat, ko je padel z drevesa. Nič presenetljivega: tabloidi so beležili Stonese že sredi šestdesetih, z vsemi aretacijami, sojenji in drugim pompom vred. Ko se je izkazalo, da Beatli niso takšni srčki, da bi bilo o njih zanimivo samo dobro, so začeli polnopravno beležiti tudi njih. Pričujoča knjiga poveže oba konca: glasbenozgodovinskega in tabloidnega. Verjamem, da zgodbe o Stonesih še zdaleč ni konec: Stone Age torej še traja in dokler Mick in Keith še lahko stopita na oder, si še obetamo kakšen rif, bodisi na telecastru, LPju Junior, 335ki ali na stratu, fantje, kar izberite!