Piše: Melanija M. K. Lamerov

»K. V. T.«

Ravno sem vstopil v svoje stanovanje, ko sem v sebi zaslišal paničen Zanderjev klic na pomoč. Nekaj mi je govorilo, da to ni bil njegov prvi klic, očitno sem enega že preslišal, ker sem se tako močno zatopil v iskanje Zane. Jezno sem zaklel in ga poklical po telefonu, a se ni oglasil. Takoj sem se teleportiral v njegovo hišo, a je bil njegov vonj tam že od zjutraj, zato sem vedel, da vmes še ni bil doma. Vrnil sem se v svojo pisarno in sledil njegovemu vonju do trgovine in čokoladarnice. Potem se sem se teleportiral k Ianu. Takoj ko sem potrkal na vrata in jih je Ian odprl, mi je rekel: »O, Klavdij … Zander je malo prej odšel.« Opazil je moj jezen in zaskrbljen izraz na obrazu. »Klavdij, kaj je narobe?« je vprašal, jaz pa sem vstopil in za roko zagrabil Shaio, ki je na skrivaj kukala iz dnevne sobe. Prepoznal sem njen izdajalski obraz, poln obžalovanja. Močno sem jo zagrabil in prebral njene misli. Videl sem, kako se je podredila Frankovim grožnjam. Za ceno svojega življenja mu je obljubila, da mu sporoči, ko bo Zander pri njih brez mene. In to je tudi storila. »Pozabita na vse,« sem rekel, jezno zarjovel in stekel iz hiše. Na poti med Ianovo hišo in Zanderjevim domom sem naletel za Zanderjev prazen zeleni avto. Besno sem zakričal na pomoč, priklical Julijana in Niobe.

»Klavdij, pomiri se, našli ga bomo,« mi je rekel Julijan in me potrepljal po ramenu. »Saj veš, da mu ne bojo ničesar storili, rabijo ga … če ti že želijo škodovati,« je dodala Niobe. S pomočjo Julijana in urokov sem našel Frankovo lokacijo. Takoj smo se teleportirali tja. Pristali smo v stari luki ob Baltskem morju. Vonj tukaj je bil svež. Takoj sem zavohal Franka in še dve bitji. Vohal sem tudi Zanderja, a sem takoj vedel, da ga ni bilo več tu, njegov vonj je bil preblag. Tri moške smo zasačili v sobi, kjer so sedeli in se pogovarjali. Tako so se odklopili, da nas kljub svojim nadnaravnim sposobnostim sploh niso zaznali. Vdrli smo v prostor. »O fak!« je rekel Frank in takoj vstal. »Kdo so pa tile?« je bil pogumen drugi. Julijan in Niobe sta takoj zagrabila druga dva, sam pa sem z magijo segel po Franku. »Vzel si mojega partnerja, mojo sorodno dušo. Moral bi te ubiti!« sem se razjezil. Druga dva sem medtem s pomočjo magije zapakiral v magično kletko in ju poslal na sojenje svojemu nadrejenemu, Arazu. »Ubij me, prosim,« me je rotil Frank. Le nasmejal sem se mu. »Kje je Zander?« sem vprašal besno. Prestrašeno je odkimal. »Ne vem, res ne vem … močnejši so od mene, jaz sem bil le na koncu verige …« je jecljaje pojasnjeval. Vrgel sem ga v magično kletko. »Ne vem, če si bil ravno na koncu verige,« sem jezno komentiral in tudi njega poslal skozi portal na sojenje k Arazu.

Spet sem bil na začetku, brez vseh sledi, kam so odpeljali Zanderja in kdo ga je odpeljal. »Skušaj se česa spomniti … kakšnega namiga, vonja …« je predlagal Julijan. Niobe je raziskala prostor in našla mobitel, ki pa je bil žal uničen. Takoj ko se je z njim približala meni, sem na mobitelu prepoznal vonj, vonj, ki sem si ga vtisnil v spomin, vonj, ki se je nedolgo nazaj potikal okoli Zanderjeve hiše.

Vrnili smo se v moje stanovanje. »Klavdij, pomiri se in se skoncentriraj, morda boš lahko zaznal, slišal ali zavohal, kje je Zander,« je v upanju predlagala Niobe.