Piše: Mario Berdič Codella

Mariborski slikar in grafični oblikovalec Janez Rotman je kot dolgoletni, izkušeni mojster izvedbe gledališke scene in scenograf v gledališču venomer eksperimentiral z različnimi materiali, kar se neposredno odraža tudi v njegovem likovnem opusu. Najbolj opazna posebnost Rotmanovih del je valoviti nosilec, ki pravzaprav izvira iz zakladnice njegovih scenografskih trikov in predstavlja idealno sredstvo za doseganje globokoreliefnega učinkovanja likovne celote, brez pretirane teže. Naslednja posebnost je reliefnost, ki posreduje vtis realno ukrivljenega prostora (ki lahko preide v prostorski vozel), v kontrastu z evklidskim ravnim prostorom (ki lahko nastopa kot prostorski križ). Razlika med ravnim in ukrivljenim prostorom je v bistvu eno izmed ključnih vprašanj splošne relativnostne teorije, pri čemer povzroča ukrivljenost vesoljskega prostora gravitacijska sila. Janez Rotman na tokratni razstavi v Kulturnem centru Laško predstavlja dela iz različnih likovnoustvarjalnih faz, ki se sicer navezujejo druga na drugo, četudi se tako motivsko kot tehnološko med seboj razlikujejo. Če pričnemo z nekoliko starejšim ciklom ali bolje op-artovsko fazo, lahko ugotovimo, da je umetnik razparceliral valovit prostor na raznobarvne, raznoliko orientirane, konkavno-konveksno ukrivljene kvadrate ali pravokotnike in jih ponovno sestavil v obliki mrežaste kompozicije, ki ustvarja vtis prekinjajočega se, dinamičnega, makrokozmičnega nihanja. Površino posameznih prostorskih izsekov zapolnjuje z rastrom vzporednih barvno-pastoznih linij, ki se od daleč zdijo dokaj pravilnih robov, pogled od blizu pa razkriva neenakomerno, valovito potezo, simbolizirajoč razburkano subatomsko dogajanje, kot ga opisuje kvantna mehanika na nivoju Planckove dolžine. Paralelne barvne linije enakih dolžin in orientacij v okviru enega izseka se zdijo kot strune v poenoteni kvantno mehanski in splošni relativnostni teoriji (splošna teorija vsega). V skladu z op-artistično teorijo so dolge paralelne linije razporejene po načelu komplementarnih barv z izrazitim robnim kontrastom, ki povzroča njihovo sukcesivno doživljanje na mrežnici, za razliko od postimpresionistično pointilističnega simultanega kontrasta, ki povzroča njihovo zlivanje. Posledica takšnega sukcesivnega kontrasta je izrazita prostorsko globinska iluzija z značilnim barvnim migotanjem likovne celote (vibracije superstrun), posredujoč psihedelične asociacije, zaradi česar segajo Rotmanova likovna dela preko običajnega “fizikalnega” op-artovskega konteksta v psihološke sfere. Zanimiv je tudi učinek mehkobne površinske napetosti, ki skupaj s človeku prilagojeno velikostjo nosilcev posreduje vtis udobne, s hipnotičnimi “patchworki” postlane postelje. Tej fazi sledijo reliefno strukturalistična in ekspresivno koloristična likovna dela s skupnim nazivom Valovanja, kjer Rotman deloma izhaja iz predhodnega, op-artistično občutenega cikla, vendar nadaljuje v smeri svojevrstne sinteze daljnjih odmevov abstraknega ekspresionizma in informela, sicer antagonističnih likovnoumetnostnih pojavov.

Na reliefno valovite nosilce nanaša pastozna, barvno kontrastna površinska tkanja, pri čemer ustvarja večplastne strukture s poudarjeno prostorsko iluzijo. Očitne so asociacije na večdimenzionalni prostor, ki se nahaja v stanju primordialnega kaosa, tik po velikem poku, prepreden z energijsko nabitimi mikrokozmičnimi strunami, neposredno pred formiranjem prvih makrokozmičnih struktur. Energija (svetloba), barva in materija tukaj tvorijo materijo primo, iz katere lahko umetnik, kot Demiurg, v skladu z nazivom ene izmed slik, ustvarja poljubne manifestacije kozmične celote. Zaradi specifike tako likovnih materialov kot izraza je Janez Rotman prejel nagrado DLUM 2017 za delo, ki je pomenilo vrhunec omenjene faze Valovanj, s poudarjeno reliefnostjo, kjer tvori barvno žareče migotanje in valovanje prepletajočih se strunastih trakov na slikovni površini sinestetični vtis vsevesoljskih vibracij ali kozmične glasbe, v tem primeru poimenovane Dobre vibracije. Hkrati je gledalec prisiljen interaktivno opazovati likovno celoto v mimohodu, pod različnimi zornimi koti in s spreminjajočo se oddaljenostjo, če želi konzumirati vso iluzionistično podobo. Vendar pa je Janez Rotman, kot neutrudni raziskovalec posebej za nagradno razstavo v galeriji “laroggia”, istoimenskega pordenonskega likovnega društva, ustvaril nadgradnjo faze s kriptografskimi (skrivnimi) zapisi in popolnoma drugačno podobo, vključno z neobičajnim, četudi že v starejših ciklih uporabljanim kolažiranjem z avtorsko poslikanimi lističi. Najnovejši ciklus je tako poimenoval Kriptogrami, kjer na valoviti, vendar izjemoma popolnoma gladki, svetleče lakirani slikovni površini združuje skrivnostne črke izmišljene abecede z arhaičnim učinkovanjem, ponovno v spremstvu adicijsko komponiranih, vendar redkejših strun, ki povezujejo nebo in zemljo, oboje na abstraktno asociativnem ozadju. Slednje spominja na geološke strukture in nebo ali vodo, posredujoč vtis fluidnosti, ki je prisoten tudi v skrajno neobičajnem, na Ex temporu Drava nagrajenem delu z naslovom Dravska idila, kjer se zlivata nebo in zemlja v popolnem ekosistemu, naseljenem, verjetno prvič v Rotmanovem opusu, z ribami in vegetacijo. Posebnost cikla Kriptogrami pa je tudi neobičajna zunanja oblika nosilcev, spominjajoč na cerkvena okna, ki s pravo osvetlitvijo ustvarjajo iluzijo svetlobnega presevanja vitražev, postavljene v pravem prostoru pa lahko celo ustvarijo vtis tempeljske sakralnosti. Sicer pa lahko v novejšem obdobju zasledimo še kakšno krajinsko upodobitev na tipičnem, valovitem nosilcu, vendar z zglajeno površino, kot bi umetnik hotel povezati mikro in makrokozmos v eno samo materialno – duhovno celoto, saj postaja vse bolj očitno, da je materija samo trdno “agregatno” stanje duhovne energije.