Po državnem udaru 27. marca je bilo tudi mnogim navadnim državljanom jasno, da bo Nemčija kmalu napadla Jugoslavijo. Ne glede na to je jugoslovanska oblast še vedno upala, da bo prišlo do sporazuma z Nemčijo ali da bo imela vsaj dovolj časa za organiziranje obrambe, zato je formalno še naprej vztrajala v trojnem paktu. Na drugi strani je prosila za britansko, grško, sovjetsko in tudi ameriško pomoč, a držala fige v žepu ob dogovorih s predstavniki britanske in grške vojske o skupni obrambi pred agresorji.

Jugoslovanski generalštab je že 27. marca predlagal mobilizacijo, a je vlada smatrala, da bi bilo to preveliko izzivanje po vzkipljivosti znanega nemškega firerja. Odločeno je bilo, da se namesto razglasitve splošne mobilizacije po sredstvih javnega obveščanja, kjer bi se rezervisti javili na že predvidenih lokacijah, raje začne tajna mobilizacija. Pri tej so morali občinski organi in poštarji vsakega posameznika poiskati na domu. Kot začetek je bil določen komaj 3. april. Do takrat je bil izdan ukaz za aktiviranje samo manjših delov nekaterih večjih enot. Predvidevalo se je, da bo nemška vojska potrebovala vsaj še nekaj tednov priprav za napad, vse tja do konca aprila.

V nasprotju z jugoslovanskimi predvidevanju, pasivnostjo in počasnostjo se je nemški vojaški stroj zagnal že 27. marca. Nemški operativci so v rekordnem času izdelali načrt napada na Jugoslavijo, ki je predvideval kombiniran napad nemških, italijanskih in madžarskih sil preko vseh jugoslovanskih meja, z izjemo grške. Za napad so z mojstrsko improvizacijo pritegnili divizije iz različnih koncev Evrope, od Francije do Poljske, ki so pospešeno hitele na izhodiščne položaje. Datum za začetek agresije je bil 6. april. Ob zahodni meji že razporejena močna italijanska vojska pa se je utrjevala v strahu pred morebitnim jugoslovanskim napadom.

Edine enote, ki so bile v tem trenutku pripravljene braniti domovino, so bile posadkovne. Naši dedki in pradedki so se vpoklicu, sicer godrnjaje, odzvali skoraj 100 odstotno. Spet so se vrnili v marsikje nedokončane bunkerje, v katerih pogosto ni bilo vrat, pečk in postelj, zato pa ni manjkalo kvalitetnega prepiha. Ker mnogi oficirji niso znali ali hoteli organizirati njihovega dela in bivanja, so si nekateri sami vzeli prosto in, kot pri Logatcu, raje posedali po gostilnah, kartali in popivali. Drugače je bilo v enotah poročnika Puca pri Lazah južno od Logatca, kapetana Bregarja v Zgornjesavski dolini in poročnika Kotnika v Mežiški dolini. Vojaki so se pripravljali na obrambo z zavedanjem, da bodo prvi, ki bodo začutili vso silo napada.