Patricija Vičič: Gola. Ljubjana: Chiara: ISC Šolska svetovalnica, 2021.

V letošnjem letu je knjižne police obogatila pesniška zbirka Gola, ki jo podpisuje Patricija Vičič. Zbirko sta v nakladi dvestotih izvodov izdali in založili založba Chiara in ISC Šolska svetovalnica. Pesmi so pospremljene z energijskimi slikami, ki so prav tako plod avtoričinega ustvarjalnega zanosa.

Patricija Vičič je profesorica slovenščine, pa tudi bownova in bioterapevtka. Ljubiteljsko se ukvarja s slikanjem in pesnjenjem. Na svoji življenjski poti igra raznolike vloge. Začela je kot profesorica slovenščine na različnih srednjih šolah, se za tem za nekaj časa posvetila lektoriranju in urednikovanju pri Založbi DZS, trinajst let je bila učiteljica v bolnišnični šoli na Pediatrični kliniki, nato je nekaj let delovala kot bownova in bioterapevtka (Zdravilski center Sonce), trenutno pa poučuje komunikacijo in dela v podaljšanem bivanju na Zavodu za gluhe in naglušne v Ljubljani. Na svoji profesionalni poti je ugotovila, da je po duši bolj terapevtka kot učiteljica in da jo življenje vedno pripelje na pravo mesto.

V prostem času najraje pobegne v naravo, piše in slika, obožuje pa tudi glasbo in ples. Že od malih nog rada raziskuje človekovo psiho ter z njo povezane odnose in komunikacijo. Zase pravi, da se izraža z lahkoto in brez miselnega napora, tudi v pisanju, kjer sporočila rada ubesedi kratko in jedrnato. Rada ima humor, pogosto se izraža metaforično, saj s tem bralca oz. poslušalca postavi v vlogo kreativnega soustvarjalca. Zanjo je pesem kanal za izražanje misli, čustev, življenjskih spoznanj, ter obenem sogovornik, ki tako njo kot bralca nagovarja in spodbuja k razmisleku o določeni temi.

Pesmi piše že od otroštva, sicer pa so verzi v zbirki Gola nastajali zadnjih nekaj let, ko je začela globlje spoznavati sebe kot žensko, svojo notranjo lepoto in moč, ko se je začela resnično spoštovati in se končno »zaljubila« vase. Tematsko in stilno je njena poezija zelo razgibana, odvisno od sporočila, ki ga želi pesem predati. Avtorica pravi, da pesem nastane, ko začuti, da je v njeni duši nekaj, kar želi biti sporočeno. Ta občutek se pojavi ob določenem čustvenem stanju, doživetju, spoznanju ali (na videz) kar tako.

Pesmi v zbirki Gola predstavljajo tri tematske sklope, ki se med seboj prepletajo, večinoma pa govorijo o odnosih. Skoraj vse pa se dotikajo odnosa, ki ga ima človek s samim seboj in ki se zrcali v odnosu do življenjskega sopotnika ter življenja na sploh. Vrstice so hvalnica enkratnosti in božanskosti v vsakem izmed nas. Bralca nagovarjajo, naj pogleda vase. Naj ponovno zbere vse delce sebe, ki jih je na poti življenja izgubil, ter »brez mask in oklepov – gol pred sabo in svetom – zapleše Svoj ples. So hvalnica Življenju v vseh njegovih oblikah. Življenju, ujetem v magičnem plesu med Svetlobo in Temo, ki se prelivata in zlivata v novo energijo Ljubezni.«

Zbirka nosi naslov po istoimenski pesmi. Avtorica o tem pravi: »V svojih pesmih se čustveno popolnoma razgaljam, saj je to edini način, da lahko iskreno in jasno izrazim to, kar čutim. In da pesmi zaradi te iskrenosti najdejo pot v srca in duše ljudi, ki so zanje odprti oz. na sporočila, ki jih nosijo, pripravljeni.«

***

Nosim srce na dlani.

Za vse tiste, ki še verjamejo v iskrenost.

Za vse tiste, ki so v temne tolmune svoje ranjene duše

zmogli spustiti žarek svetlobe.

Za vse, ki hrepenijo po čisti ljubezni in nežnosti.

Nosim srce na dlani, razgaljeno in hrepeneče.

Nosim ga na dlani, ker želim do zadnje celice čutiti.

Bolečino in radost. Žalost in srečo.

Nosim ga za vse vas, gole kot jaz,

ki še verjamete v Ljubezen.

(Gola)

***

Energijske slike, ki dopolnjujejo pesmi, so drugi kanal za izražanje avtoričinih občutij, saj pravi, da svet že od nekdaj zaznava v barvah. Sama barve občuti kot izraz svojega duha, medtem ko so pesmi bolj izraz njene duše. Barve, ki iz nje vrejo, so svetle, žive, mavrične. Ko slika, je v svojem svetu, kri po žilah teče hitreje in bolj radostno. Večino slik energijsko dodatno bogatijo vilinski simboli. Lastnica licence za njihovo uporabo je Maya Peron, ki je napisala tudi spremno besedo k zbirki. Med drugim je zapisala: »Pesmi v knjigi so me presunile, saj sem v vsaki našla vsaj majhen delček sebe. Nekatere optimistične, druge rahlo otožne, prav vse pa zelo osebne, čutne in srčne. Življenjska spoznanja, prežeta z ljubeznijo in upanjem, hkrati pa brutalna iskrenost, izražena s tako mehkobo, da se ji nisem niti skušala  upreti. Nežno me je popeljala v razmišljanje … o življenju in meni sami.«