Piše: Melanija M. K. Lamerov

»Z. K.«

Zbudil sem se na tleh mrzle kletke. »Klavdij …« sem tiho šepnil in potem v mislih še enkrat panično zavpil njegovo ime na ves glas. Želel sem, da me sliši, da me najde. V bližini sem slišal tri moške glasove in eden mi je bil tako prekleto poznan. Premaknil sem se in skušal vstati, da bi jih videl, a je bila v prostoru okoli mene trda tema. Nič nisem videl, oni pa so videli mene. »Glej, kdo se je zbudil …« je rekel moški glas. »Končno, sedaj ga lahko predamo naprej,« je dodal drugi. Počutil sem se tako šibko, tako nemočno. Ob misli, da me bodo prestavili drugam, morda še dlje stran od Klavdija, sem se zgrudil nazaj na tla. Svojih misli nisem mogel več umiriti. Zavedal sem se, da je bolje, če varčujem svojo fizično in psihično moč. Mirno sem vdihnil in zadremal.

Čez čas je nekaj močno zaropotalo. Vrata kletke so se odprla in pred sabo sem zagledal poznan obraz. Bil je Frank. Grobo me je zagrabil in me potegnil navzgor k sebi. »Frank,« sem šepnil jezno. Niti pogledal me ni, le z glavo je pokimal dvema moškima. Prijela sta me pod roko in me potisnila na zadnje sedeže velikega črnega džipa. »Glej, da se boš dobro skril!« sem se besno zadrl iz avta in zaklel. Zaslišal sem smeh. Šele takrat sem se ozrl in ob sebi zagledal žensko. Zazrla se je vame in se še enkrat grozno hinavsko nasmejala. Skozi odprto okno je stegnila roko, v pesti zdrobila velik pametni telefon in ga spustila na tla, tik preden smo se sunkovito odpeljali iz temnega skladišča.

Zavohal sem morje, sol. V temi smo se vkrcali na nekakšno jahto. Tako slabo sem videl, da niti oceniti nisem mogel, koliko oseb je okoli mene in kdo so te osebe. Vedel sem samo, da me zebe, zelo zebe. Nekaj časa sem se še upiral, potem pa sem začel nekontrolirano drhteti. Nekdo je nekaj rekel v jeziku, ki ga nisem razumel. Potisnili so me v spodnje prostore jahte, ob mene pa se je usedel moški velike postave in zelo toplega telesa. Verjetno volkodlak ali izmenjevalec. Objel me je okoli ramen in me pogrel. Čeprav me je njegov dotik odbijal, sem vedel, da je njegova toplota ključna za moje preživetje.

Ko smo se končno izkrcali, se je počasi že danilo. Želel sem se ozreti naokoli, ugotoviti, kje sem, videti kakšen znak. A to ni bilo mogoče. Z nadnaravno hitrostjo so me odnesli v prostore neke stavbe. Posedli so me na sedežno, mi vrgli par odej in sendvič, ki je smrdel po ribah. »Žejen sem,« sem rekel in pred mano se je pojavila plastenka vode. Spil sem jo na dušek.

»Tako tiho je … ni mi všeč,« je rekel starejši ženski glas. Kar naenkrat se je iz teme pred mano pojavila ženska v bolj zrelih letih in svojo roko položila na moje rame. V sebi sem imel zopet tisti občutek, da brska po moji glavi. Izmaknil sem se in skoraj zarenčal vanjo. Zasmejala se je, a se me je še vedno dotikala, še vedno sem čutil, kako brska po vseh kotičkih mojih misli. Razjezil sem se, njeni vdori so me nervirali. Spomnil sem se na lisico, na besede o lisici. Močno sem se skoncentriral in dvignil vse svoje zidove. Ženska je iz sebe spustila piskajoč glas in nenadno odskočila od mene. »Res je … prekleto res je …« je rekla vsa osupla. »Ta bo moj, iz njega naredite mojo lisico!« je ukazala veličastno. Jaz pa sem ob njenih besedah v sebi začutil veliko kepo, ki je kar nisem mogel pogoltniti. »Iz njega naredite mojo lisico,« sem si prestrašeno ponovil v mislih.

Spet sem pristal v kletki. Za spremembo je bila ta udobna, oblazinjena in topla. Zavedal sem se, da je minilo že kar nekaj časa, odkar so me ugrabili. Tako dolgo še nikoli nisem bil stran od Klavdija.

Skoncentriral sem se in ga skušal priklicati. V glavi sem ponavljal njegovo ime, ponavljal namige s poti, kot nekakšno mantro. Ko sem se premaknil in se dotaknil rešetk kletke, me je nekaj streslo in zabolele so me vse mišice na telesu. Sesedel sem se na kolena in zatulil od bolečine. »Prekleto, Klavdij, če me hočeš, se bori zame, ker jaz se borim zate v samem peklu!« sem rekel jezno skozi zobe.

Od izčrpanosti sem očitno zaspal na tleh kletke, zvit v klobčič. Moralo je miniti več ur, ker sem se počutil bolj spočito in močno. Zbudil me je znan glas, ki je vdrl v prostor. »Zan!« je zavpil Klavdij. Z dvema potezama z roko je razbil kletko okoli mene, potegnil me je v svoj objem in me hitro poljubil. Zaslišal sem glasove okoli naju. Julijan in Niobe sta se upirala bitjem, ki so me varovala. »Zan, nahrani moje ribice,« je resno rekel Klavdij in se zazrl v moje oči. »Dovoli mi,« je šepnil in me močno stisnil za roko. Teleportiral me je v svoje stanovanje. Šele ko sem obstal sam sredi njegove dnevne sobe, sem se zavedal, kaj je želel, da mu dovolim. Želel je, da sprejmem njegovo magijo, da dovolim, da me teleportira. V trenutku nisem vedel, kaj naj naredim. Potem sem se spomnil njegovih besed »nahrani moje ribice«. Zazrl sem se v akvarij, opazoval ribe, dekoracijo. Ni mi bilo jasno, kaj je želel. V roke sem vzel posodico s hrano in v njej našel listek »pojdi, ne oziraj se, ne ustavljaj se, tam boš varen, spomni se vseh mojih besed. Za Pacota in Denalija je poskrbel Nil, tvoj K«.

Želel je, da grem. A kam naj grem, kaj sem spregledal, sem spraševal sam sebe. Ko sem se še enkrat zazrl v akvarij, sem na sredi velikega akvarija, na sredi rastlin, ki so rastle iz rdečih kamnov iz lave, zagledal majhno modro skrinjico. Takoj sem dvignil pokrov akvarija in iz vode zvlekel skrinjico. Ko sem jo odprl, v njej ni bilo niti kapljice vode, očitno je bila zapečatena s Klavdijevo magijo, ki pa sem jo jaz izničil. Ni pa bila prazna, v njej so bili ključi, ki sem jih takoj prepoznal, ključi mojega nekdanjega vikenda.

Usedel sem se v Klavdijevega cayenna in z nevarno hitrostjo odhitel vikendu naproti. Celo pot sem se počutil nervozno in v nevarnosti, a sem se skušal osredotočati na vožnjo. Ko sem v slabi uri prispel pred vikend, me je njegov videz rahlo presenetil, bil je prenovljen in urejen. Nisem zabijal časa, hitro sem odklenil vrata in vstopil ter vrata za sabo tudi zaklenil. Takoj sem se počutil bolj mirno, bolj varno. V notranjosti je bilo toplo, prižgal sem luči in videl, da je tudi notranjost prenovljena, urejena in posodobljena. S sebe sem slekel oblačila in jih takoj zbasal v pralni stroj. V kaminu sem zakuril ogenj. Pod tušem sem se temeljito umil, se ogrel z vročo vodo. Potem sem iz hladilnika na pult zložil vse, kar je bilo užitnega, brez daljše priprave. Ves sit in čist sem se ulegel na sedežno in zadremal.