7. APRIL 1941 – BOJI NA ZAHODNI IN SEVERNI FRONTI RUPNIKOVE LINIJE

Po začetku vojne je 6. aprila jugoslovanska vojska končno razglasila splošno mobilizacijo. Rezervisti so iskali svoje enote po Sloveniji in drugih koncih Jugoslavije. Relativno hitro mobilizacijo so omogočale posadkovne enote v bunkerjih, kar je bil med drugim njihov osnovni namen, tako sta Dravska in Triglavska divizija v pospešeno večali svoje število in posedali obrambne položaje globlje na slovenskem ozemlju za Rupnikovo linijo.

Nemška vojska je nadaljevala z napadi preko vseh mejnih prehodov na severni fronti, pregnala še zadnje graničarje in se podala v prebijanje utrjenih položajev. Ti so se uspešno držali, posebno na Ljubelju, Jezerskem in pri Dravogradu ter drugje, z izjemo območja Kozjaka in Pesniške doline severno od Maribora, kjer so v celodnevnih bojih napadalci prebili do večera prebili že dva položaja. Po nemških poročilih je bilo v boju zavzetih več kot 40 bunkerjev. A pred njimi so bili pri Mariboru še trije obrambni položaji, tisti na Dravskem polju je bil najmočnejši na vsej severni fronti – številni mali tipski objekti, protitankovska in mitralješka gnezda, ponekod tudi na medsebojni razdalji samo 50 m, protitankovski jarki. Svoji posadkovni četi je tu poveljeval sin generala Maistra, kapetan Hrvoje Maister.

Goreča graničarska karavla na severni meji – Jezerski Vrh. Nemški vojaki so jo obstreljevali z mitraljezi in topovi 37 in 75 mm. (osebni arhiv Aleša Zelenka)

Z šibkejšimi napadi na zahodni fronti je začela tudi italijanska vojska. Četudi več kot 10-krat močnejša od jugoslovanske se je držala bolj v obrambi in bila aktivna samo na določenih mestih. V Zgornjesavski dolini jo je uspešno upočasnjevala četa kapetana Bregarja. Četa nadporočnika Puca pri Lazah je čakala na napad, ki ga ni bilo. So pa Italijani napadali nekoliko severneje pri Hotedrščici in bili z lahkoto odbiti, branilci pa so mimogrede zajeli več demoraliziranih napadalcev. Začudeni prebivalci Logatca so lahko tako videli manjšo procesijo zajetih Italijanov.

A enako uspešna obramba kot na zahodu in severu se ni dogajala na vzhodu in jugu. Nemška vojska je prebila še zadnje utrjene položaje, prodrla globoko v Makedonijo, zavzela Skopje in že vstopila v Grčijo ter s tem zaobšla levi bok grške Metaxasove linije in linije Aliakmon. Med britanskimi, grškimi in jugoslovanskimi enotami na jugu je vladala panika – Jugoslavija je bila odrezana od zaveznikov, nova solunska fronta ni bila več možna.

Eni izmed prvih ujetih jugoslovanskih vojakov na severni fronti, okolica Gornje Radgone. (osebni arhiv Aleša Zelenka)

Na Hrvaškem so svoj prispevek k slabšanju situacije dali hrvaški nacionalisti, ki so mnoge vojake hrvaške narodnosti nahujskali k uporu. Tako so šibke nemške sile zavzele zelo pomembne mostove na Muri in Dravi, okrog 10-krat močnejša obramba pa jih zaradi nepripravljenosti do boja ni bila sposobna pregnati. Situacija je bila tako slaba, da je grozil padec celotne 4. armade na Hrvaškem in morebiten preboj nemške vojske proti Zagrebu, s čemer bi bile od zaledja odrezane vse enote 7. armade v Sloveniji. Zvečer je prišel ukaz za na boj pripravljene in neporažene branilce na zahodni in severni meji: “Začeti umik proti jugu”.

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.