11. APRIL 1941 – ZLOM NA ZAHODNI IN SEVERNI FRONTI

Nemška vojska se je s treh strani naglo približevala Beogradu. Morala še vedno številnih, a neorganiziranih enot jugoslovanske vojske brez zvez s poveljujočimi, je bila zelo nizka in z vsakim dnevom drastično padala. V Srbiji je prihajalo do občasnih večdnevnih srditih bojev, kjer so se v boje vključili tudi civilisti. Še organizirani deli jugoslovanske vojske so se poskusili umakniti v Bosno in vzpostaviti zadnjo, končno odločno obrambo, a so jim poti umika povečini prerezale nemške oklepne enote.

Nemški tanki vstopajo v Zagreb. (osebni arhiv Aleša Zelenka)

V hitrem nemškem napredovanju od zasedenega Zagreba proti zahodu in jugu so bili ujeti ostanki jugoslovanske 4. armade, k čemer so veliko prispevali hrvaški vstajniki. Ti so v vsaki večji vasi ali mestu postavili barikade in ustavljali umikajoče, jih ponekod samo razoroževali, zajemali ali pa tudi pobijali. Samo pri Slunju so pod vodstvom lokalnega župnika zajeli blizu 1000 vojakov, med drugim tudi več slovenskih prostovoljcev. Ustaši so na Hrvaškem zajeli štabe 1. skupine armad, 4 in 7. armade s skoraj vsemi generali. Generala Leona Rupnika pa ni bilo med njimi, preoblekel se je v civilno obleko in na skrivaj pomešal med civiliste.

Nemški vlečni top nekje na vzhodnem Štajerskem. (osebni arhiv Aleša Zelenka)

V Sloveniji se je zjutraj proti jugu še vedno valilo veliko v boju nedotaknjenih enot skoraj stotisočglave 7. armade brez poveljstva. Zaščitnice so tu in tam še vedno vodile boje. Tako so te ta dan severno do Celja povzročile nemški gorski diviziji najhujše izgube v celotni aprilski vojni, v Halozah pa napadalce ustavili za več ur, ob tem je bil ranjen sin generala Maistra, Borut.

Poveljnik Triglavske divizije je prejšnji dan poskušal s slovenskimi oblastmi doseči dogovor o nadaljevanju bojev, a te so verjele v nesmiselnost nadaljnjega upiranja agresorju in k temu pozivale tudi oficirje in vojake. Pred Novim mestom je poskušal organizirati zadnjo obrambo in še za boj pripravljeno vojsko spraviti v Bosno skozi dolenjske gozdove. Dopoldne so se nad Novim mestom pojavile nemške štuke in bombardirale njegov štab, ubitih in ranjenih je bilo okrog 30 ljudi. Branilci Novega mesta so bili tako demoralizirani, da so se ob naknadnem prihodu nemške izvidnice iz smeri Zagreba brez boja predali.

S severne fronte domov vračajoči se jugoslovanski vojaki. Beli robčki, majice, rjuhe ali tudi spodnjice so bili znak predaje. (Osebni arhiv Aleša Zelenka)

Poveljnik Dravske divizije je poskušal svoje vojake umakniti preko Kozjanskega in Sotle na jug, a so mu najprej pobegnili skoraj vsi poveljniki polkov in prestopili v vojsko NDH, nato pa brez nadrejenih izginili na dom skoraj vsi vojaki. Proti jugu se je umikal sam…

Ob precej jasnih znakih, da v bunkerjih očitno res ni več nikogar, so si na zahodni in severni fronti upale preiti v “veliko ofenzivo” tudi italijanske in madžarske sile. “Makaronarji in polentarji”, kot so jim rekli domačini, so popoldne vstopili v nebranjeno Ljubljano, kjer je na ljubljanskem gradu v znak predaje vihrala bela zastava. V novicah so objavili veliko zmago nad zavzetjem trdnjave “Vič”.

Zmagovalni italijanski in nemški vojaki na skupni sliki nekje na Žirovskem vrhu. (osebni arhiv Aleša Zelenka).

Pripadniki posadkovnih enot so morali večino težjega orožja pustiti v bunkerjih in jih zapustili samo s puškami. Kapetana Bregar in Maister, nadporočnika Kotnik in Puc, so svoje vojake še vedno vodili proti jugu. Že več dni ne njim ne vojakom jim ni bilo jasno, zakaj se umikajo brez boja, če pa napadalci še niso nikjer uspeli premagati njihove obrambe, ob novici o zasedbi Zagreba, izdaji in begu na vseh koncih pa so v ogorčenju spoznali, da sta ves sistem, vojska in država popolnoma gnila in da je odpor verjetno zaman. Vojakom so dali na izbiro, ali iti domov, da ne bi nesmiselno padli v ujetništvo, ali nadaljevati pot proti jugu v neznano…

One comment

Leave a Reply to P.Sh. Cancel reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.