Piše: Melanija M. K. Lamerov

»K. V. T.«

Ni mi dalo miru. Vrnili smo se v skladišče in skušal sem zaznavati vonj, ki sem ga prepoznal na mobitelu. Doma sem pripravil vse, kar sem načrtoval. Če bo šlo vse po sreči, bo Zander kmalu na varnem, sem si rekel pogumno. 

Sledili smo vonju in sledovom gum, ki so vodili naravnost iz skladišča, a so se po poti sledi zabrisale. V glavi so se mi prikazovale slike morja, vonja po soli, vetra in jahte. Kot da bi mi Zander pošiljal slike. Zaupal sem instinktu in pristali smo veliko nižje, zopet ob obali Baltskega morja. Na drugi strani obale sem zagledal kopno, Gotland, največji otok Baltskega morja. Nekaj me je vleklo tja. Julijana in Niobe sem prijel za roko in ju teleportiral skupaj s sabo na otok. »Klavdij,« je opozorilno rekel Julijan. Tudi on je zavohal Zanderja. Sledili smo vonju in pristali pred veliko staro vilo. Vdrli smo notri, Julijan in Niobe sta se borila z nadnaravnimi, sam pa sem poklical Zanderja. Rešil sem ga iz velike kletke, ki sem jo od jeze raztreščil na milijon koščkov. Ves slaboten mi je stekel v objem. Poljubil sem ga in mu šepnil: »Zan, nahrani moje ribice.« Vedel sem, da nimam veliko časa. »Dovoli mi,« sem ga opozoril in močno upal, da bo dovolil, da ga teleportiram nazaj domov. Poslal sem ga v svoje stanovanje, varno pred lokacijskimi uroki. Vedel, sem, da bo tam našel nadaljnja navodila.

Kar naenkrat okoli sebe nisem več slišal pretepov. Julijana in Niobe so Zanderjevi varnostniki odvlekli za zapahe. Ostal sem sam. Čakal, kdaj in od kod se bo prikazala, tista, ki si je drznila ugrabiti mojega partnerja, mojo sorodno dušo.

»Kdo si, kdo si ti, da si si drznil vdreti v moj dom?« je prihrumela v prostor razdražena starejša ženska. A ta ni bila tista z vonjem iz mobitela. Obstala je pred mano, jezno zavpila, ko je videla prazno kletko na vseh straneh prostora. Za mano so se pojavili njeni podrejeni nadnaravni. Z roko je segla proti meni, z magijo me je želela izprašati, a sem jo zaustavil in silo magije obrnil nazaj proti njej. Moja moč jo je presenetila, sanjalo se ji ni, s kom ima opravka. »Dotaknila si se moje sorodne duše,« sem ledeno rekel, »plačala boš za to,« sem še dodal. Še bolj je zakričala in jezno zavpila neko žensko ime. V prostoru se je prikazala ženska, tista z vonjem, tista, ki se je potikala okoli Zanderjevega doma. »Rekla si, da ga ne bo našel … rekla si, da ni tako močan. Izdala si me, bila si površna!« je nanjo zavpila starejša ženska. Bila je tako jezna, da je s silo magije vanjo pognala ves svoj bes. Mlajša ženska ni prenesla tako močnega vdora, raztreščila se je na koščke, ki so se spremenili v prah.

»Vrnil mi ga boš, vzela ga bom nazaj,« je rekla meni, vsa resna in stroga. »K meni spada,« je bilo vse, kar sem ji rekel. Vanjo sem poslal kroglo vode, da jo je pognalo v steno. Vsa mokra se je razburila in vame pognala kup puščic. Tisto, ki me je zadela, sem hitro izruval, da se je moje telo zacelilo, ostale pa sem obrnil in jih nameril proti njej. Vame je pognala še ves kup stvari, a sem se vsem spretno izmaknil, brez magije. Lovila me je po prostoru, vsa presenečena. »Kaj si?« je vpila vmes in vame poslala gorečo kroglo. Pogasil sem jo, preden me je dosegla. Ko se je utrudila, sem se je lotil, prijel sem jo z magično roko in jo dvignil visoko v zrak. »Zadnjič ti povem – moj je in pustila ga boš pri miru!« sem ukazal jezno. Uprla se je in me zagnala v steno, zraven se je hinavsko zasmejala. »Pa kaj še … nisem tako šibka …« je poudarila. S silo me je potegnila k sebi, pa sem se ji uprl. Vanjo sem poslal val svoje jeze in pristala je na tleh. Za trenutek je obmirovala in ko se je zopet dvignila, je vanjo z druge strani prostora švignila ognjema puščica. V trenutku je zagorela, izginila iz obličja. Nisem se oziral na to, kdo jo je zadel. Stekel sem iz prostora, poiskal Julijana in Niobe. Spustil sem ju izza rešetk. Bal sem se za njiju, a sta bila oba v redu. »Si zaključil?« je preveril Julijan in pograbil mojo roko. Pokimal sem in nas teleportiral nazaj v moje stanovanje. »Hvala vama,« sem se zahvalil in ju oba objel. Brez njiju ne bi zmogel.

Zagledal sem ga, spal je na sedežni v dnevni sobi, ob ognju v kaminu, ves čist in spokojen. Nežno sem ga pobožal po obrazu in takoj me je začutil ob sebi. »Klavdij,« je rekel in se vrgel v moj objem. Močno me je stisnil k sebi. »Si v redu?« je hitro preveril. Pokimal sem in ga poljubil. »Koliko je ura?« je vprašal. »Tri zjutraj, četrtek je že … pridi, greva še spat,« sem predlagal, ko sem videl, kako zaspan je. Hitro sem se stuširal, Zan me je čakal sede na WC školjki, kot da ne bi želel iti predaleč stran od mene. Zavila sva se v odejo, se gola stisnila drug k drugemu. Končno pozabila na vse, končno pozabila na bolečine in strah. Se popolnoma umirila drug ob drugem. »Jutri mi boš povedal kaj več …« je utrujeno zamrmral in zaspal na mojih prsih.

Zjutraj sem se zbudil takoj, ko se je Zanderjevo dihanje spremenilo in se je počasi prebujal. Pretegnil je svoje golo telo in se pomaknil bližje k meni. Rahlo je odprl oči, pokukal k meni in jih potem hitro zaprl nazaj, ker ga je zmotila svetloba, ki je silila v sobo. »Ljubi se z mano,« je šepnil pohotno. Zagodel sem in se počasi premaknil na njega. Poljubil sem ga, polizal in potipal vsak košček njegovega telesa. Pridno se je že vzburil, ko sem se ga dotaknil in ga nežno stimuliral. Rahlo sem se dvignil, da je lahko noge lepo razširil in me spustil k sebi. Poljubil sem ga in vmes počasi zdrknil vanj. Vzelo mu je sapo, ko je glavica mojega tiča zdrsnila vanj. Spogledala sva se, potem se je sprostil in me povlekel k sebi. Ves čas sem bil nežen in počasen. Z občutkom sem prodiral vanj, poslušal njegovo dihanje in vzdihovanje, opazoval reakcije najinih teles. »Moj,« sem posesivno šepnil, Zander pa se je nasmejal. »Samo tvoj,« je dodal. Moj tič je intenzivno dražil njegovo sladko moško G točko, zlorabljal njegovo ozkost, se naslajal nad njegovim telesom. Čutil sem, kako sva se povezala, kako sva se uskladila in se naenkrat prepustila močnemu orgazmu, da se naju je slišalo globoko v gozd. »Upam, da se kaj takega ne bo nikoli več ponovilo,« sem rekel. Pokimal je. »In Frank … izkoristil je Shaio,« je razočarano komentiral. »In ženski … sta …« je vprašal, ne da bi dokončal stavek. »Ja, obe sta mrtvi. Glavna je ubila mlajšo. In starejšo je zadela ognjena puščica, a ne vem točno, čigava,« sem pojasnil. Vstal je iz mojega naročja. »Ne, Klavdij, ne bo se ponovilo,« je rekel odločno in me pogledal. Nadaljeval je. »Ker sem tvoja lisica. Lisice pa so dragocene in redke. Prepovedano jih je uničiti,« je rekel. »Od kod ti te besede?« sem bil presenečen. »Prebral sem jih, v veliki stari knjigi. Klavdij, tvoja lisica sem, tvoje varovalo. Nisem tvoja šibka točka. Midva zdraviva drug drugega. Dvignem lahko zidove in preprečim vdore v svoje telo. Prav tako si zaradi mene še bolj močan,« je pojasnil. Poznal sem te besede, nekoč sem jih že prebral v knjigi o nadnaravnih. A je bilo vse še vedno tako neverjetno. Zakaj sem si zaslužil dobiti svojo lisico, zakaj je ravno moja sorodna duša lisica? »Vem, da si moja lisica, ker sem te lahko teleportiral brez sebe,« sem rekel in ga objel. Ker sem se ga dotaknil, me je spustil v svoje misli, pokazal mi je listek, ki ga je čakal na mizi, pokazal mi je stavbo, v katero je vstopil skozi velika vrata, temen hodnik, osvetljeno sobo in knjigo na mizi, besede o lisici. »Ne vem, kdo mi je dal namig, a vesel sem, da mi ga je …« je rekel Zander. »A, hmm … Araz je bil … moj nadrejeni,« sem odgovoril. »Prepoznal sem te prostore, to pisavo,« sem še dodal. Edino, kar me je skrbelo, je bilo to, zakaj mi je Araz pomagal. Zakaj je pomagal Zanderju, je morda on izstrelil ognjeno puščico?