Od junija 1940 pa vse do konca vojne se je v nemških kinematografih prikazoval tednik Die Deutsche Wochenschau, orodje nemškega propagandnega ministrstva pod Josephom Goebbelsom. Tednik je prikazoval nemške vojaške uspehe na različnih frontah, filmski material pa so zagotavljale posebne propagandne čete, ki so s kamerami spremljale enote nemške vojske. Scene so bile iz bojev, občasno pa tudi inscenirane in zaigrane, npr. predaja posadk francoskih bunkerjev na Maginotovi liniji. Tedniki z napeto in dramatično zvočno spremljavo so bili edini vizualni stik prebivalstva z oddaljenimi bojišči in kot taki pritegnili množično pozornost ter povzročali navduševanje nad nemškimi zmagami.

Skozi tednik št. 554 s 16. aprila 1941 je nemška publika spoznala tudi veliko zmago nad Jugoslavijo z zavzetjem Maribora. V skoraj 6-minutnem posnetku je prikazano nemško napredovanje od Šentilja preko reke Pesnice in Drave do svečanega sprejema s strani civilistov v Mariboru.

Dostope do Maribora so branili graničarji in 7. posadkovni polk jugoslovanske vojske. Že pred vojno se je pokazala dezorganizacija, ko so marsikje brez hrane in vode več dni neobriti ždeli v nedokončanih bunkerjih, skozi katere je vlekel mraz. Ker so bile te enote sestavljene predvsem iz rezervistov, domačinov iz bližnje okolice, so jih oskrbovali žene, otroci in znanci, tu in tam pa so odšli kar na dom. Slabše se je godilo vojakom nabornikom iz različnih krajev Jugoslavije, ki pa so se jih domačini usmilili in pomagali tudi njim. Napetost na meji se je najmočneje čutila 5. aprila, posebno na Šentilju, kjer so se medsebojno opazovali in drug na drugega namerjali orožja jugoslovanski in nemški vojaki. Obramba Šentilja, najpomembnejšega jugoslovanskega mejnega prehoda, je bila sestavljena iz dveh položajev po globini, prvega pri meji, drugega pri Štrihovcu, s skupno 19 armiranobetonskimi bunkerji (med drugimi 4 mali tipski z 1 meter debelimi stenami in 4 protitankovska gnezda s topovi). Ovire so bile različnih tipov, od bodeče žice, španskih jezdecev, armiranobetonskih ježev, jeklenih traverz, protitankovskih min, jeklenih zapornic in 500 metrov dolgega protitankovskega jarka. Velika napaka te obrambe, na katero so opozarjali nekateri nižji jugoslovanski oficirji, a jih ni nihče poslušal – da sta oba položaja v liniji, brez zaščite bokov in hrbta. Manj kot mesec dni pred vojno se je na inšpekciji osebno oglasil general Rupnik in v večjem spremstvu pregledal širšo obrambo Maribora. Ob pripombi nekega orožniškega oficirja, da obramba ni dobra, je bil ta kaznovan z zaporom. Zvečer je general z višjimi oficirji nazdravljal uspešni obrambi z besedami, “da bodo že pokazali Nemcem”.

Generala Rupnika je že pred vojno previdno opazovala jugoslovanska obveščevalna služba in ugotavljala, da se začuda druži z veliko vplivnimi in bogatimi civilisti nemškega rodu. Mnogi od teh so imeli zveze s pripadniki nemške vojske ali delali za nemško obveščevalno službo (npr. družina Westen, ena najbogatejših v Jugoslaviji, med drugim lastnica Kranjske industrijske družbe z železarno Jesenice in Tovarne emajlirane posode, ki je dobavljala vojski jeklene plošče in vrata za bunkerje). Več pripadnikov jugoslovanske vojske na utrjevanju je bilo osumljenih izdajanja podatkov, a jih je general ščitil in preko zvez preprečil, da bi jih aretirali.

Deli nemške 132. pehotne divizije s pridodanimi enotami so cel dan in noč razporejali svoje topove in mitraljeze, pehota pa zavzemala položaje za napad. Ta se je začel 6. aprila zjutraj ob 4.20 z frontalnimi obstreljevanji bunkerjev in topovskimi dvoboji, v tem času pa je nemška pehota zaobšla obrambo in udarila v nebranjene boke in hrbet branilcev. Z ročnimi bombami in tu in tam tudi metalci ognja so se nemške jurišne skupine lotevale enega bunkerja za drugim, med tem ko jim posadke ostalih sosednjih bunkerjev niso mogle kaj dosti pomagati, saj so bila vsa glavna orožja obrnjena proti meji. Nastala je panika in branilci so se začeli predajati ali bežati, vendar so bile Nemci že za njihovim hrbtom in večino zajeli. Obrambna linija, grajena dve leti, je padla do poznega popoldneva. Nemške izgube so bile nekaj mrtvih in ranjenih, jugoslovanske več sto mrtvih, ranjenih in ujetih.

7. aprila so nemške sile počasi napredovale do Pesnice, saj so branilci na več mestih razstrelili cesto in železniško progo tako učinkovito, da je bila komunikacija proti jugu neprehodna za vsa težja vozila.

Nemške izvidnice so opazovale porušen most na reki Pesnici in obrambo na drugi strani Pesniške doline. Ta je bila po številu bunkerjev (med drugim veliko bunkerjev s topovi) zelo močna in prehod z jurišnimi čolni preko reke bi po nemških ocenah zahteval večje žrtve, zato so načrtovali več dni priprav za napad. Dovažali in razporejali so artilerijo, jurišne čolne in pontonske mostove. Imeli so precej točne načrte jugoslovanskih bunkerjev, ki so jim jih pred vojno dostavili vohuni, predvsem folksdojčerji in nemški simpatizerji, nemčurji. Na širšem območju Maribora je živelo veliko Nemcev, ki so imeli tesne stike s tretjim Reichom. Veliko prebivalstva slovenskega rodu na tem območju je bilo zelo revnega, kot viničarji, ki so upali na boljše življenje, pa četudi pod tujim okupatorjem…

Obe strani sta pričakovali hud boj. Poveljnik branilcev major Bitenc je odločno vodil obrambo. Posadke bunkerjev v Dolnji Počehovi in Peklu so se za reko Pesnico, bodečo žico in armiranobetonskimi ježi počutile varne in obstreljevale Nemce na drugi strani. Domačini se spominjajo, kako so preko doline švigali sledovi mitraljeških rafalov z označevalnimi kroglami. V strahu so zapuščali svoje domove in iskali zavetje. Ob razstrelitvi zelo pomembnega pesniškega viadukta je bila vsaj ena civilna žrtev, kakor se tega spominja pisatelj in dramatik Tone Partljič, ki je kot otrok doživel te dneve. (Partljič Tone: Hvala vam, bogovi, za te blodnje: ljudje, kraji, dogodki v mojem življenju, Litera, Maribor, 2010).

Vdor nemške vojske v Jugoslavijo iz Avstrije aprila 1941 – YouTube