7. aprila zjutraj je bila videti jugoslovanska obramba Maribora zelo trdna. Na glavni smeri nemškega napredovanja od Šentilja je bila nemška vojska ustavljena pri Pesnici in kazalo je, da bo za odločilni napad pripravljena šele čez nekaj dni. A nato je prišlo do hitrega zaporedja dogodkov, ki so položaj branilcev spremenili v nevzdržnega.

Nemška vojska je zjutraj začela z napredovanjem na pomožni smeri iz Zgornje Kungote preko Kozjaka. Jugoslovanska artilerija južno od Drave je obstreljevala Kozjak, granate Nemcem niso povzročile posebne škode, padale pa po položajih lastnih posadkovnih enot. Oskrba teh ni dobro delovala niti pred vojno, brez dovolj hrane in vode, pogosto s strelivom napačnih kalibrov. Oficirji (ki so prišli na položaje s kovčki s civilnimi oblekami) so začeli izginjati. Kmalu nato so jim sledili nekateri starejši rezervisti, ki z mislimi na družino niso videli razloga za smrt v boju z Nemci. Najbolj zanesljivi branilci so bili mlajši rezervisti v jurišnih enotah in vojaki naborniki. Ni malo zgodb, kako so ti ustrahovali ostale, jih lovili in streljali na pobegle. V toku njihovega medsebojnega obračunavanje so demoralizirane in oslabele branilce napadle nemške jurišne skupine, ki so postopno zavzele na desetine bunkerjev. Mariborčani so od daleč opazovali boje na Kozjaku in videli, kako Nemci korakajo po Sv. Urbanu.

Zaradi upora vojakov 4. armade na Hrvaškem je že zgodaj popoldne grozilo, da bi lahko bil odrezan umik 7. armade v Sloveniji. 7. armada je ukazala začetek umika sil severno od Maribora na jug preko mostov na Dravi. To je bilo nemogoče, saj je bil 7. posadkovni polk frontalno zapleten v boje z nemškimi enotami, kmalu nato pa tudi odrezan od zaledja. Pripadniki nemške manjšine v Mariboru, organizirani v Kulturbund, so privlekli na plan skrito orožje in zavzeli celoten severni del mesta, približali pa so se tudi trem dravskim mostovom in začeli rezati žice za vžig eksploziva. Da ne bi mostove nepoškodovani padli v nemške roke, so jih branilci proti večeru razstrelili in s tem preprečili umik tudi več tisoč svojim lastnim vojakov na levem bregu.

Z vidika obrambe je bila ta “trojna izdaja” usodna. Branilci Maribora so zapustili bunkerje brez težjega orožja, saj ga niso mogli nositi, in se v skupinah podali proti mestu. Na poti jim domačini nemškega rodu in nemčurji niso hoteli dati vode. Nekateri vojaki so čutili, da so se počutili kot v “tuji, sovražni deželi…”. V Mariboru so padali v zasede in v roke pripadnikom Kulturbunda. Večje skupine so se prebile do Drave in jo poskušale prečkati preko slabo porušenega železniškega mostu in z nekaj čolni, ob čemer se jih je več utopilo. Najbolj vztrajni pa so ostali na Kozjaku in z zadrževanjem nemških enot ščitili umik ostalih, skozi vso noč je tam pokalo in se bliskalo. Vojska je ponoči zažgala mestna skladišča, prebivalci so se zgrnili in odnašali vse, kar je ostalo. Ognji so mesto osvetljevali do jutranjih ur.

8. aprila zjutraj so presenečeni nemški vojaki pri Pesnici opazili, da so bunkerji na drugi strani reke prazni. Z razpoložljivimi čolni so hitro prešli na drugo stran, nato pa preko Košakov krenili proti Mariboru. Obrambe, razen nekaj strelov s Pohorja, ni bilo, so pa na napadalce ob vstopu v mesto čakale množice navdušenih meščanov z dvignjeno desno roko, jih obmetavale s cvetjem in jim ponujale razne priboljške, mlada dekleta pa so padala vojakom v objem in jih poljubljala. Nemški vojaki so imeli občutek, da res osvobajajo “staro nemško mesto” Marburg an der Drau, ki je 23 let trpelo pod tujo tiranijo.

V Mariboru je bilo pred vojno okrog 8,5 odstotkov prebivalcev nemškega rodu predvsem v severnem delu mesta oziroma na levem bregu, kot premožnejši so razpolagali z večino kapitala in živeli v številnih vilah, slovenski oz. “delavski” pa je bil južni breg. Tam je živel tudi pisatelj Kekčevih prigod Josip Vandot, ki je z ogorčenjem opazoval, kako so se ženske gnetle in celo pretepale za pozornost nemških vojakov. (Vandot Josip: Daleč od prisanka, Založba Borec, Ljubljana, 1985)

Začeli so se pretepi zavednih Slovencev, pripadniki Kulturbunda so se jih fizično lotevali po ulicah, tudi žensk. Jožica Veble je videla, kako je neki kulturbundovec pred njihovo hišo neko koroško Slovensko udaril tako močno, da je nezavestna padla na tla. Drugi je tekel za nekim slovenskim dekletom in se drl “Primite slovensko psico!” (Veble Hodnikova Jožica: Preživela sem taborišče smrti, 2. dopolnjena izdaja, Založba Borec, Ljubljana, 1975) V Mariboru se je tiste dni dosti “hajlalo”, in tega niso počeli samo Nemci, ampak tudi mnogi Slovenci, ki so upali na boljše življenje pod Reichom.

Vdor nemške vojske v Jugoslavijo iz Avstrije aprila 1941 – YouTube