piše: Milan Novak

»Fragmenti pojmov, brez veziva zloženi v zgodbo.«

Se kdo še spomni majhne žepne knjižice poezije iz leta 1994? Krešimir Bagić je bil takrat sredi svojih študijskih vizij in verjamem, da so razburkane misli radovednega jezikoslovca še danes zelo aktualne. Čeprav sam sodi, da se je do danes že oddaljil od nekaterih zamisli iz teh zgodnjih pesmi. Ker pa gre za njegovo četrto pesniško zbirko, lahko kljub temu zadržim svoje mnenje, da gre za že oblikovan izraz zrelejše pesniške besede.

Prebliski, fragmenti nekih dogodkov, dejstev, dejanj, na prvi pogled povsem nepovezani in konfuzni. Kot zlaganje delčkov slike v neko širšo podobo. Iz osnovnih gradnikov barve – preprostosti življenja. Pesmi nimajo posebej naslovov, morda prav zato, da ne bi postale individualizirane, ampak ostajajo koščki celote. Ki so, kot se pokaže, s komaj vidnimi vezmi že povezani. Posamezni pojmi iz neke pesmi se pojavijo v naslednji, med mnogimi novimi znova opazim nadaljevanje, varianto na prejšnjo temo. Motivi si, sicer ne linearno, sledijo, skladno z izpostavljenim naslovom posameznega cikla, kjer je tudi skrit nekakšen ključ pomena.

Nadrealnost pesniških vsebin Krešimira Bagića postane otipljiva, predvsem skozi cikel ŠKOLJKA. Na nezavednem nivoju pesniškega utripanja se besede samodejno povezujejo, skozi sinapse posameznih pomenov slike postajajo jasne, pesmi pridobijo dimenzijo čustev. S tem takoj zasijejo nove, sveže barve. Nameni fragmentov se zlagajo v smisle.

Nekateri pa preprosto ne. Ker to ni namen. Ni vse povezano, ni vse povezljivo. Vznemirljivi svetovi poezije. Zagotovo pa pesniški zapisi v zadnjem ciklu HOP HOP nepričakovano spontano in nevsiljivo povežejo prav te, po svoje nepovezane misli.

V pesniški zbirki KROŠNJA avtor Krešimir Bagić pokaže, da visoko leteče misli, poetično hiperbolizirane ideje, niso nujna vrlina. Da je lahko preprostost sestavljanja, na nivoju vsakdanjih pojmov, na nek način bolj onostranska od spretnosti nerazumljivih pesniških prvin.

Branje, ki za sabo pusti sled.