ČARTER
V zgodnjih jutranjih urah parkiram vozilo na Brniku v najvišji etaži parkirne hiše na skrajnem zahodnem delu. S prožnim korakom se napotim proti letališki stavbi. Pred okencem za čekiranje ni potnikov. Uslužbenka me začudeno pogleda, ko ji pod nos pomolim potni list in vozovnico, kupljeno prek spleta. Našobi usta, zavrti telefon, odkimava in skomigne z rameni. V zadregi pove: »Čarterja na Tenerife ne bo. Letalo se je pokvarilo.«
»Kako? Pokvarilo? Nihče me ni obvestil!« Stisne me v želodcu: »Kaj pa sedaj?«
Uslužbenka me prehiti, zato ne uspem na nič krivo izliti žolča. »Ponudimo vam lahko let na Tenerife s prestopom v Minhnu.«
V mislih tehtam ponudbo. Potovanje se bo podaljšalo, nekaj ur manj bom na želeni destinaciji. Za trenutek pomislim na zdravstvene težave. Na dolgem letu mi lahko noge otrpnejo in gležnji zatečejo. Spomnim se zadnjega leta na Japonsko, ko sem morala na letališču Kansai letalo zapustiti s čevlji v rokah. Končno Minhen ni tako daleč, se prepričujem. Poleg tega bi dodatna avantura začinila in oplemenitila letošnje dogodivščine.
Odločim se, zagrabim privlačno rešitev in pospešim proti carini. V košaro na tekočem traku zložim torbico, pas za hlače, ročno uro, modno verižico in čevlje. Prestopim okvir za detektiranje kovin, ki zažari v rdeči barvi. Hkrati se sliši rezek pisk.
Izgovarjam se: »Imam umetni kolk.«
Policist zamahne z roko in me spusti v čakalnico. Potniki za Minhen se gnetejo pred izhodom 2A. Postavim se na rep kolone in potrpežljivo čakam. Na letalu sedem med dva potnika. Vzlet se zavleče za eno uro in še za dvajset minut. Nihče ne pove zakaj. Se je pokvarilo letalo, je med nami slepi potnik, so na letalu odkrili bombo? Sključena v dve gubi sem napeta in počutim se negotovo. Končno vzletimo. Zaradi popite vode in nervoze se moj mehur hitro polni. Letalo je doseglo potovalno višino, vendar zaradi turbulenc ostane znak, ostanite privezani, rdeč. Pritisk v mehurju je iz minute v minuto hujši. Stiskam stegna, pred očmi se mi rišejo rdeči kolobarji, v ledvicah me zbada, moja usta so povsem suha. Ko zažari zelena, odrinem sopotnika na svoji desni strani in se opotečem v sanitarije. Sesedem se na desko in potem pride olajšanje, boljše od katerekoli naslade.
Spet sem sproščena in moji ustni kotički so privihani navzgor vse do Minhna, kjer uživam v tranzitu. Privoščim si Saher tortico, kavico, knjigarne in butike. Luči, marmor, steklo in zrcala ustvarjajo lažen blišč tisoč in ene noči, vabijo in zapeljujejo. V rokah grmadim vrečice in vrečke z darilci za se in za prijatelje. V zadnjih minutah zavijem v drogerijo in nakupom dodam stekleničko Joie de vivre.[1] Nenadoma se zdrznem. Sem prav slišala? »Potnike za Tenerife kličemo k izhodu E-20.« V nekaj skokih sem na pravem mestu. Stevardesi pomolim potni list, v katerem bi morala tičati karta za vkrcanje. Ni je. Sesedem se na najbližji stol in mrzlično brskam po torbici. V spominu prehodim poti po trgovinah in se spomnim. Karto sem pokazala ob uveljavljanju brezcarinskega nakupa v drogeriji. Kot srna skočim pokonci in zdrvim k drogeristki.
Zadihana in skoraj brez sape jecljam: »Karta za vkrcanje, karta za vkrcanje.«
Ženska pokima in jo pričara iz blagajne. Kot blisk se vrnem h koridorjem. Pri F-20 se v gosjem redu premikajo zadnji potniki. Za hrbtom stevardese pohitim za kolono. V napol praznem letalu se zrušim na prvi stol. Motorji zahrumijo, zaprem oči in si pričaram neskončne peščene plaže, turkizne valove in še ležalnike pod gosto senco palm.
Letalo se odlepi od tal. Do moje zavesti se kot iz drugega sveta prebije glas: »Spoštovani potniki, dobrodošli na letu iz Minhna proti Ljubljani.«
[1] Veselje do življenja