Piše: Matej Krajnc

Loma Vista, 2021

Po albumih Masseduction in MassEducation, na katerih je Annie Clark svojo persono St. Vincent začela umikati iz indie-noise-kitarskega okolja, kjer si je prislužila kultni status, je pravkar prišel med nas dokončni premik v retro-pop, ki razkriva St. Vincent kot naslednjo pop ikono, kot se je tudi sama nekolikanj sarkastično označila ob izidu plošče. Zadnjega pol desetletja je bilo za Annie ključnega pomena za njen premik v mainstream, njena znamka kitar, ki jih izdelujejo pri Ernie Ball Music Manu (in njeni podetiketi Sterling) je pristala in ostala na trgu kot ena najzanimivejših v zadnjih letih, medijsko zanimivo pa je postalo tudi njeno zasebno življenje. Medtem ko je plošča Masseduction leta 2017 pomenila avtorsko reinterpretacijo art in plesne glasbe poznih sedemdesetih, je MassEducation (2018) to vizijo dopolnila z intimnejšo, minimalistično platjo novih pesmi, ki so v intimnih klavirskih različicah zvečine zaživele bolj polno in prepričljivo kot pop različice z Masseduction. Ugovor njene stare baze pristašev je bil, da je njena nova glasba vse preveč podobna popu, da bi jo lahko še izvažala z imenom St. Vincent in da je v aranžmajih vse premalo kitar. Tudi nastopi so začeli biti vse bolj scenski, artistični, kar je odtujilo del kultne baze, ji je pa prineslo veliko novih fenov, kar je na koncu prevagalo: St. Vincent se je na novo rodila kot nekakšna retro-pop ikona z napako. Še vedno namreč ne gre za instantno, pogrešljivo glasbo. Na novi plošči, Daddy’s Home, se je podala v zvočno imagerijo zgodnjih in srednjih sedemdesetih, kjer najdemo marsikaj, od pop balade do soulovskih in funkovskih nastavkov, nekaj več je tudi kitare, ki pa zveni drugače, manj nekonvencionalno. Seveda gre pri “zgodnjih/srednjih sedemdesetih” zgolj za nekatere oprimke, glasba je sicer producirana povsem sodobno, pripravljena za dandanašnjo konzumacijo. Album je Annie napovedala s pesmijo Pay Your Way In Pain. Zvočni okvir je še vedno svojevrstna plesna glasba, ki jo St. Vincent začini z novo vizualno podobo in besedili, ki niso več nujno tako priostrena kot nekoč, čeprav bi to pričakovali.

Oče Annie Clark je dejansko prišel iz zapora, a o tem lahko berete drugod. Nova plošča pa na splošno žanje visoke ocene kritike, čeravno že omenjeni nekdanji bazi pristašev glasbe St. Vincent stilske spremembe še vedno ne grejo v račun. A St. Vincent je postala neke vrste (anti)Madonna za 21. stoletje, kjer je še vedno opaziti nekatera avtorska izstopanja, čeprav jih je malo in so posejana daleč narazen. Zdi se, da se Annie Clark nekolikanj preveč trudi zveneti retro-sodobno kot nekatere dandanašnje ikone mladih, pri tem pa pozablja, da je najbolj prepričljiva, če je zares odbita, kot jo poznamo s plošč pred Masseduction. Nič hudega ni, če ji je prijal skok v plesne vode, “plesne” v tem primeru z narekovaji, saj je v njeni glasbi vendarle še vsaj nekaj “indie” primesi, ki poskušajo spodbijati kliše, a preveč se trudi, preveč bi bila rada (spet) drugačna, žal pa kameleonstva nima v krvi kot Madonna ali Bowie. Vsaj nam se ne zdi tako. Daddy’s Home z naslovno pesmijo, Candy Darling (posvetilom slavni Candy) ali “konceptualnim” trojčkom Humming ni prelomni kreativni korak v njeni karieri kot je bila pred leti plošča St. Vincent. Čeprav je v njej več Bowieja kot Madonne, se moramo zavedati, da je v osemdesetih tudi Bowieju kreativno spodletelo. S tem še ni rečeno, da ni prav, da je poskušal. In nekako tako obvelja tudi za pričujočo ploščo.