Piše: Matej Krajnc

UMco, 2020

Tudi mene veseli, da je Luc med strani pričujoče knjige “stlačil EKV”. “Stlačil” je še marsikaj drugega, kar je v teh časih vredno razmišljanja. Tokrat je pred nami v obeh vlogah: pisca in atleta, in med branjem nam postane še bolj jasno, kako je s tem početjem povezana tudi glasba. Lahko bi natolcevali: pisanje kot ritem besed, tek kot ritem korakov = glasba. Hkrati bi lahko Sartra povabili na kavo in ga pobarali, kako on vidi ta razmerja, ki je svobodo postavljal v jedro naše biti. In kako pravzaprav sploh je s svobodo dandanes, kar pa kot čisto politično izkustvo že ni več del te knjige, kot ontološka dimenzija pa. Je res, da tek prinaša ultimativno prostost?

Epidemija je, priznajmo si, ohromila svet, ker smo mi tako hoteli. Pozabili smo, da je cilj svoboda, pa tudi, da so virusi del našega vsakdana že od kdosigavedikdaj. Odločitev, ali bomo živeli z njimi ali se pred njimi skrivali, na koncu ni politična, ne strokovna, pač pa naša, osebna, sploh ko se stroka, ki bi ji morali zaupati, podredi političnim ciljem elite. A če pomislimo: stroka je svojčas dvomila v zaobljenost Zemlje, ni marala ne Kopernika, ne Galilea, ne Marie Curie. Stroka je svojčas menila, da tobak koristi zdravju. Stroka torej ni nezmotljiva in potrebuje čas. Stroka je, kot vemo iz zgodovine, ki nam o tem vedno znova priča, tudi zlahka podkupljiva. Obstaja pa seveda tudi taka, ki ni, a taka ponavadi potrebuje dlje časa, da pride do besede. Pravijo, da so to teorije zarote, a večina teh se je v zadnjem letu in še nekaj drobiža izkazala za še kako resnične. In kako resnična so prevpraševanja športnikov in drugih aktivnih državljanov/državljank v času, ko svet stoji? Ko protagonist razmišlja, kaj v tem času početi, kako se srečevati s seboj in svojim delom, se odloči za oboje. Odloči se za trening, ki zavestno ne more biti več tak, kot je bil v njegovih najzgodnejših atletskih letih, lahko pa ima seveda zrel in utemeljen cilj (ali več ciljev). Kateri so, je dovolj jasno razvidno iz pisanja, ki je zdaj že integralen del športnikovega profesionalnega in osebnega življenja. V knjigi srečamo analize treningov, zapise o tekmah, razmišljanja o teh in onih zakonitostih “novega sveta”, srečamo tudi filozofijo, literaturo in glasbo, s katero smo začeli ta zapis. Lucijan Zalokar iz zahtevnih vprašanj splete priljudno in ves čas napeto pripoved, ki ne pametuje, ne dolgočasi in vabi k razmišljanju. Četudi nismo atleti, nas avtor v ta svet zvabi povsem spontano, nevsiljivo, kot bi že leta spremljali vse ter reči in se o njih z njim pogovarjali. Knjiga ni debela, manj kot 200 strani ima, kar je tudi dobro; je namreč sežeta, v njej so stvari povedane in napisane tako, da nimamo občutka, da gre za razvlečeno blebetanje. Kaj torej storiti, ko ti poškodba preseka zadane cilje? Kaj storiti, da lahko te cilje znova osmisliš, le da zdaj vidiš situacijo v bolj realni, manj zaletavi in širši perspektivi? Da poleg tega obstaja še mnogo zanimivih ob-poti, ki lahko tvojo dejavnost osmislijo z dodatnimi, nič manj zanimivimi argumenti? Da pri tem ne jeziš Mladenovića, žal pokojnega, a še kako prisotnega v naši kolektivni zavesti?

Pozabimo torej, da je pričujoča knjiga nastala v času epidemije; na ta način poleg dokumenta časa in razmišljanja v njem postane in ostane zlasti knjiga o zavezanosti in svobodi. Njen slog in duhovita lahkotnost izražanja pričata, da imamo pred seboj spretnega pisca, ki je, kot vemo, prav tako duhovit in zanimiv sogovornik. Ko sva se pred kratkim peljala na lokacijo ene od virtualnih predstavitev knjige, kjer sem besedo barval z glasbo, je postalo znova jasno, da premisa naših življenj ne sme biti strah, pač pa radovednost. Vedno vnovično soočanje z lastno radovednostjo in cilji, ki jih ta omogoča. Če si ob tem zabrundaš še Run On For A Long Time ali Par godina za nas, je to seveda zgolj še en plus.