Piše: Matej Krajnc

Croatia Records, 2007, 2020

Dražen Vrdoljak je besedo “kozmično” v povezavi z Oliverjevo glasbo uporabil že pred davnimi leti. Oliver je takrat bil šele na začetku nadvse uspešne komercialne poti, čeprav je imel za seboj že festivalske nastope z nekaj nagradami, pa tudi nosilce zvoka. Ko je leta 1975 dokončno prebil led splošne priljubljenosti in prepoznavnosti s pesmijo Galeb i ja, se je začela pot navzgor, ki se je na videz zaustavila sredi osemdesetih, ko je tandem Runjić-Dragojević, do tedaj nepremagljiv, začel izgubljati kapaciteto. A Oliver se je iz tandema umaknil in začel sodelovati z mlajšimi avtorji/avtoricami; začelo se je drugo obdobje njegove ustvarjalnosti, zaznamovano z izvedbo Gibonnijeve Cesarice, ko je prenehal s potrjevanjem priljubljenosti na festivalih, svoje albume je začel tudi producirati, na koncertnih odrih pa je šel vedno dlje in nastopil v največjih svetovnih koncertnih dvoranah.

Čeprav je Oliver sinonim za dalmatinski melos popevke, ki tudi zaradi poezije, ki sta jo ob glasbi Zdenka Runjića zanj pisala pesnika Jakša Fiamengo in Momčilo Popadič, v najboljših izdajah meri nekoliko višje kot izdelki nekaterih prav tako priljubljenih sočasnikov, kot so denimo Mišo Kovač, Tereza Kesovija ali Tomislav Ivčić, se je občasno znal tudi umakniti iz te tipizacije, denimo v pesmih, kot sta Vjeruj u ljubav ali Imala je lijepu rupicu na bradi. Gospel, pop, dalmatinski šanson, šlager … vse to so oznake, ki jih srečujemo ob omembah Oliverjeve glasbe, ki je redkokdaj zdrsela v resnično banalno (morda še najbolj v drugi polovici osemdesetih, denimo v primeru pesmi Žuto lišče ljubavi). Bil je vešč pianist in vokalist, ki je oboževal jazz, Beatle, ritem in blues, in je te prvine v svojih najboljših trenutkih tudi vešče vnašal v pesmi in izvedbe. Tudi nastopa na izboru za popevko Evrovizije se je leta 1988 lotil nekako dassinovsko, čeprav Dženi morda ne sodi v vrh njegovega opusa. V svojem prvem obdobju, ki ga na pričujoči kompilaciji zastopata prvi dve plošči, je bil vsekakor najboljši, ko se je v kombinaciji z zgoraj omenjenima pesnikoma potrudil tudi Runjić, pozneje pa, ko so različni sodelavci in sodelavke uspešno ujeli razmerje med pop balado in šansonom, ne da bi pri tem preveč zašli v “dalmatinski kliše” patetičnih ljubezenskih razčustvovanj in omemb morja per se. Medtem ko so zgodnji albumi, tudi tisti najboljši, bili zvečine zbirke festivalskih in drugih odmevnic, je v drugem obdobju Oliver albume snoval zunaj teh odredb, kot (ne vselej, ampak tudi) konceptualne celote.

Pričujoča trodelna konceptualna antologija, opremljena z Vrdoljakovimi teksti, je prvič izšla leta 2007, lanski ponatis pa nas znova spominja nanjo kot na prvo konceptualno zares domišljeno kompilacijo njegovega dela. Percepcija Oliverja kot subtilnega dalmatinskega popevkarja z očali je dandanes seveda prerasla v percepcijo Oliverja kot svetovno uglednega ambasadorja dalmatinskega melosa in besed, ki v njegovi trademarkovski interpretaciji zlahka zaživijo tudi na velikih odrih pred občinstvom, ki morda te glasbe nima nujno v krvi.