Piše: Mario Berdič Codella
SLO POP ART se imenuje projekt, posvečen prepoznavnim simbolom Slovenstva, ki pa po udejanjenju tisočletnih sanj o lastni državi podlega kratkoročnim kapitalističnim interesom s samouničevalnimi posledicami. Vsebinsko večplasten projekt v kontinuiranem nastajanju od leta 1991 z naslovom slo-pop-art avtorjev Dušana Hedla in Romea Štrakla predstavlja dokajšnjo posebnost na domači likovnoumetnostni sceni, saj je v grafični tehniki sitotiska z retro celostnim učinkom prvič predstavljena večina pomembnejših simbolov Slovenstva v obliki bolj ali manj reinterpretiranih likovnih citatov, kot bi šlo za nekakšen potpuri splošno znanih domoljubnih prizorov. Oba avtorja sta sicer kulturno močno navezana na obdobje šestdesetih let, na čas nastajajočega rocka, študentskih nemirov in seveda pop arta, še posebej Andya Warhola, kar se slogovno odraža tudi na pričujočem ciklu, ki ga lahko ne nazadnje doživljamo kot neke vrste hommage slavnemu vsestranskemu umetniku, pri čemer sta tudi sama neprestano delovala v slovenskem (in seveda jugoslovanskem) kulturnem undergroundu kot vztrajna dizidenta. Pop art je sicer produkt ameriške potrošniške kulture, hollywoodskih zvezdnikov, neprestanih vojskovanj, političnih škandalov, vsemogočega kapitala, hippyjevsko študentskih gibanj, poveličevanja narkotikov in seveda rockovske glasbe, vsega tega pa v slo-pop-art ciklu ni čutiti, saj gre za popolnoma drugačno, domoljubno vsebino, sicer nekoliko hudomušno podano, vendar brez izrazitega družbenokritičnega vidika. Tukaj so namreč zastopani nekoliko »predelani« domači junaki v najprepoznavnejših, a parafraziranih upodobitvah, kot so Primož Trubar (v gayevsko rožnatem oblačilu), France Prešeren (feminilno obličje subtilnega poeta), Jože Plečnik (kot Prešernov antipod z možatim, asketskim izrazom), Ivan Cankar (kot dandy z asociacijo na samega Warhola), general Rudolf Maister (kot vodja naroda z asociacijo na Warholovega Maocetunga), Slavko Avsenik (slovenska turbofolk zvezda s harmoniko), harmonika brez Slavka, Slavoj Žižek (kot karizmatični hipijevski vodja v psihadeličnem transu), Zoran Jankovič (s konfuznim ozadjem), junakom pridružena portreta obeh avtorjev in skrivnostna Kofetarica Ivane Kobilice, ki so jo nekoč že uporabili v komercialne namene. Poleg znanih osebnosti so v ciklu zastopani še drugi slovenski arhetipi, kot so knežji kamen, kurent, potica, Lipicanec (z rdečo zvezdo v ozadju, asocirajoč na Mobilovega pegaza, z ironičnim naslovom Lipizzanec), Cockta (slovenska Coca Cola, le da boljšega okusa in manj strupena), navodilo za uporabo pralnega stroja Gorenje in celo slovenska zastava, kot domači pendant »Stars and Stripes« Jasperja Johnsa idr.
Avtorja sta seveda izbrala Warholovo tehniko sitotiska na dokaj velikih formatih (60 x 90), pri čemer sta odtisnila na trideset listov omejeno količino grafik z raznolikimi barvnimi odtenki v posamezni seriji, sita pa sproti uničila. Iz likovnega vidika so zanimive samosvoje kontrastno kričeče koloristične variacije in intervencije v osnovne podobe, ki stopnjujejo ekspresivno dinamično učinkovanje sicer statičnih likov, četudi praviloma brez simbolnega pomena, oddaljujoč se inventivno od popartovskega vzora. V skladu z njim pa lahko zasledimo ponavljanje likov na eni sami slikovni površini v različih koloritih, a hkrati tudi neobičajno »trganje« roba ploskve ob marginah abstraktnih ozadij, kot bi jih načel zob časa. Gre skratka za izjemen grafični opus, ki si brez dvoma zasluži širšo prezentacijo slovenski kulturni javnosti tudi zunaj “odprtega” ateljeja, pri čemer pomeni pomanjkanje razstavnih referenc obeh avtorjev projekta, ki se v prvi vrsti ukvarjata z oblikovanjem in publiciranjem, prav tisti inovativni izziv, ki ga zahteva razpis. Oba avtorja sta sicer dobro znana širšemu štajerskemu, pa tudi vseslovenskemu občinstvu, zato se pričakuje ustrezen odziv, ki bo brezdvomno prispeval k pluralizaciji tovrstnih vizualnih umetnosti in njenemu uveljavljanju, saj gre za sedaj že klasično grafično tehniko, ki jo ob poplavi digitalizacije žal uporablja vse manj umetnikov. Hkrati gre za ponovno uveljavljanje sicer nekoliko reinterpretiranih likovnih načel zmeraj aktualnega, a tokrat “poslovenjenega” pop-arta, kar seveda prispeva k izrazni teži celotnega projekta.
