LIKOVNA KRITIKA: ROMEO ŠTRAKL, PORTRETI

Piše: Mario Berdič Codella

Romeo Štrakl, Avtoportret, mešana tehnika

Romeo Štrakl je kot grafični oblikovalec sistematično razvijal svoj likovno ustvarjalni talent skozi najrazličnejše cikluse, kjer je z risanjem, slikanjem, kolažiranjem ter grafiko (klasično in digitalno) izražal svoja najintimnejša občutja in nagnjenja do glasbe in glasbenikov, do narave in krajine, še posebej morske, ki jo neredko bogatijo galebi (simbolni avtoportret?), do domačega kraja sv. Trojice, ki mu je posvetil številne vedute in znamenitosti drugih krajev, vse do kulturnih in političnih dogodkov svoje mladosti, ki so hkrati zaznamovali številne povojne (jugoslovanske) generacije, z usodnim preobratom v samostojno Slovenijo. Gre torej za dolgoletni, motivsko in tematsko skrajno raznolik likovni opus, pri čemer je v najnovejšem ustvarjalnem obdobju odkril tudi nagnjenje do portretiranja s svinčnikom na papirju, pričenši s portretom svojega očeta, nadaljujoč nato s portretiranjem svojih najljubših, tako domačih kot tujih, predvsem rockovskih glasbenikov. Za nekoga, ki je spremljal umetnikovo ustvarjalno pot, je pričujoči ciklus portretnih upodobitev nemalo presenečenje, saj gre za ekskurz v zanj popolnoma drugačen motivski svet, četudi je bilo za pričakovati, da se bo prej ali slej lotil svojih »ljubljenčkov«, s poudarkom na obličjih, vključno z modnimi detajli, kot so naglavna pokrivala, očala, ovratniki, vključno z zgornjimi deli oblačil, kar vse dejansko opredeljuje njihovo osebnost. Pri izboru glasbenikov oziroma skupin je bilo treba izpolniti pogoj, da ima umetnik v lasti vsaj 5 njihovih albumov, pri čemer zagotovo vodi skupina The Who, nato Rolling Stones, seveda z upodobitvami posameznih članov obeh bendov, sledijo David Bovie, Bob Dylan, Bruce Springsteen, Madonna (edina ženska), naš Pankrt Pero Lovšin, nato Vlado Kreslin in številni drugi. Četudi je Romeo Štrakl uporabljal fotografske predloge (praviloma najnovejše fotke rockerjev v najstarejšem izdanju), pa je predrugačil likovni izraz, tako da lahko govorimo preigravanju risarsko ploskovitega, plastično realističnega in slikovito naturalističnega sloga, ki pa ga lahko zaradi poudarjenih detajlov, kot so gube in druga znamenja na koži, lasje in dlake, tekstura tkanin ipd., uvrščamo k hiper- ali fotorealizmu. Gre torej za enkratno plejado portretov rockovskih zvezdnikov na slovenski likovni sceni, ki pa jo bo Romeo Štrakl v majšperški Tovarni umetnosti predstavil na inovativen, popolnoma samosvoj način. Portretirance bo namreč razobesil po stenah z ozirom na dejansko višino posameznih osebnosti, tako da bodo opazovalci lahko dobili predstavo o njihovi resnični velikosti.

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.