Piše: Matej Krajnc

Helidon, 2018

O ansamblu Lojzeta Slaka ni potrebno na veliko razlagati; poleg Avsenika gre za eno največjih imen narodnozabavne glasbe in za inovatorja igranja na diatonično harmoniko, ki jo je pomagal tudi izpopolniti. S svojim inštrumentalnim triom in vokalno zasedbo Fantje s Praprotna je izdatno posegel v skrinjo slovenske ljudske glasbe, v njej iskal motive in teme za avtorske pesmi in se podajal tudi na nekatera področja, ki za narodnozabavno glasbo niso značilna – spomnili se boste, da je pred leti sodeloval s poprockersko zasedbo Big Foot Mama, zaradi svoje dostopne osebnosti in širokega značaja pa je uspel podreti precej ovir, ki so stale med njegovim žanrom in drugimi področji t. i. popularne glasbe.

Založba Helidon je bila Slakova krovna založba v obdobju njegovih največjih uspehov, od konca šestdesetih vse tja v devetdeseta leta. Krovna ostaja tudi zdaj, ko je v posthumnem obdobju čas za ohranjanje dediščine. Tako so pri Helidonu leta 2017 izdali dvojni t. i. Zlati LP Lojzeta Slaka, v nizu Helidonovih uspešnic pa je zdaj pred nami 24 velikih uspešnic ansambla, ki so bodisi ponarodele bodisi ostale v trdnejšem kolektivnem spominu poslušalstva. Slak je na začetku svoje glasbene poti kraljeval v deželi singlic in od leta 1965 do 1968 po navedbah Jugotona prodal milijon plošč. Od leta 1965 so izhajali tudi albumi; pri Helidonu od 1970, pozneje pa nekaj časa pri Niki. Helidonov debi Titanik, pa Visoko nad oblaki, Mavrica in Popotnik so samo štirje albumi v nizu, ki se je iz sedemdesetih v osemdeseta nadaljeval z albumi, kot sta Na vseh straneh sveta in Mama, prihajam domov. Na prvem je ultimativna uspešnica radijskih čestitk Danes mamica praznuje, a pri Helidonu so na pričujoči kompilaciji posegli tudi med nekolikanj zgodnejši opus. Danes mamica praznuje morda umanjka, so pa tu Visoko nad oblaki, Popotnik, V dolini tihi in Čebelar, bržčas največja uspešnica iz poznejšega obdobja zasedbe, iz devetdesetih, ko je kazalo, da kreativna moč Slakovega ansambla še nikakor ne usiha. Njegova glasba ni imela izdatnih korenin v swingu, kot recimo Avseniki ali Alpski kvintet, ljudska pesem je bila vedno v ospredju, obenem pa inštrumentalna svežina; po izvornem inštrumentalnem kvartetu, ki se je razšel v petdesetih letih, je Slak poleg diatonične harmonike, kitare in berde v zasedbo uvedel še nekaj drugih glasbil (kitara, klarinet …), poseben pečat njegovi zvočni podobi pa so dali že omenjeni Fantje s Praprotna, ki so s svojimi glasovi nadgrajevali zvočno sliko.

Pričujoče Helidonovo popotovanje se začne s Popotnikom in zaključi s Potepuhom, gre torej za konceptualen sprehod po izbrani Slakovi zapuščini, vmes pa se znajdemo vsepovsod: na Dolenjskem, v družbi z vaškimi godci, čebelarji, vaškimi značajevci, onkraj in tostran mavrice, Krke in poletja. Dodatni konteksti se razkrijejo, če vzamemo v roke izvirne nosilce zvoka, a kompilacija, ki je pred nami, posrečeno predoči širok lok Slakovega ustvarjanja. Potepuhi so bili vedno simpatični in ko z očmi švigam po programu zgoščenke, se spomnim tudi stare popevke Popotnik in potepuh. Ni Slakova, a saj ni pomembno.