Piše: Matej Krajnc
Helidon, 2017
Glasbeni opus Simone Weiss se je začel že v osemdesetih z nastopi na številnih jugoslovanskih festivalih, denimo leta 1986 v Opatiji z avtorsko pesmijo Ne prihajaj več nazaj, leta 1987 pa na Pop delavnici, MMS in Vašem šlagerju sezone. Tega leta je pri Helidonu izdala prvo veliko ploščo, na kateri so bile zbrane pesmi z omenjenih festivalov, sodelovanje z založbo pa je trajalo vse do devetdesetih, ko je začela izdajati nosilce zvoka pri lastni založbi Megaton. Z začetnega poprockovskega zvoka se je v devetdesetih njen zvok premaknil v bolj ljudske pop obrazce, ki so se spogledovali z narodnozabavno glasbo in dalmatinskim pop izročilom. V tej obliki je med občinstvom dosegla največje uspehe in prodala okrog pol milijona plošč. Večkrat je razprodala vsa največja glasbena prizorišča pri nas in si zaradi priljubljenosti in dostopnosti prislužila naziv “kraljica ljudskih src”. Na sceni devetdesetih je bila ena ključnih protagonistk t. i. pop booma devetdesetih, ki je do najširšega občinstva pripeljalo tudi Heleno Blagne, Zlatka Dobriča, Aleksandra Ježa, Brendija idr. V širšem pogledu na zgodovino naše glasbe je v devetdesetih šlo za zadnji komercialni vrhunec in izpev pred začetkom precej drastičnega upada prodaje nosilcev zvoka kakšno desetletje pozneje. Pomembni akterji so bile tudi nekatere poprockovske zasedbe, med njimi Big Foot Mama, Nude, Rok’n’Band in Flirt, rockovski ansambli in solisti/solistke iz drugih zvrsti pa so v devetdesetih takisto še prodali znatno število nosilcev zvoka.
Simono Weiss in Gorana Šarca sem spoznal okrog leta 1997, ko sem kot honorarni uslužbenec v mariborskem Cityju precej zahajal v Megatonovo prodajalno, kjer so imeli izbor kompilacij countryjevske in druge podobne glasbe. Njena glasba devetdesetih me je kot aktivnega poslušalca nekolikanj obšla, saj sem takrat začenjal kot kantavtor in poslušal druge zvrsti, čeprav sem seveda poznal vse velike uspešnice, spraševal pa sem se tudi, čemu se na TV Slovenija nekateri lahko prosto pojavljajo in oglašujejo, drugi pa so sankcionirani. Ko sem malce pozneje začel zelo aktivno sodelovati z nacionalno radijsko/TV-hišo, so mi marsikaka razmerja postala bolj jasna, a imel sem srečo, da sem delal v glasbeni redakciji Vala 202 s specifičnimi zvrstmi glasbe in koncertno dejavnostjo; oboje je omogočalo tudi prostor za ustvarjalnost. S Simono in Goranom sem se pozneje srečeval zgolj občasno, a srečanja so bila vedno prisrčna, zadnjikrat leta 2008 na Filozofski fakulteti, ko sem igral na podelitvi študentskih Prešernovih nagrad. Takrat mi je Simona rekla, naj se kaj oglasim, a kmalu zatem sem šel v redno službo, z njenim delom pa se znova srečal šele posthumno, pozneje, ko je pri Založbi Obzorja izšla njena študija o Aspergerjevem sindromu. Kot aktivnemu poslušalcu so mi v spominu ostale zlasti njene poprockovske pesmi iz osemdesetih, ko je izdajala pri Helidonu in sodelovala na festivalih: Trag ljubavi, Pokaži mi, Reci mu, veter … Zanimivo mi je bilo, da so na tretjo kaseto, Sanje so vse, kar imam, natisnili tudi vsa besedila, kar ni bil običaj, sploh pri poprockovskih izvajalkah in izvajalcih.
Ko sem ob izidu dobil v roke pričujočo kompilacijo, sem takoj pomislil na vse tiste zgodnje plošče in festivale. Pred nami je tako izbor najuspešnejšega, kar je Simona Weiss posnela za Helidon in kar poznate tudi z nekaterih plošč za Megaton. Tisoč želja, Mati, Vračam se domov, Sanje so vse, kar imam … A ne smemo pozabiti, da je Simona Weiss pisala tudi za številne druge izvajalce; pobrskajte po Discogsu in odprla se bo neverjetna paleta različnih glasov. Pričujoče Helidonove uspešnice pa za zdaj ostajajo ultimativni prerez obdobja, v katerem se je kot pevka in avtorica (ali obratno) dokončno uveljavila na sceni in pustila tudi pečat v kolektivnem spominu. Prihodnost je nato bila njena lastna. Nota bene: pri lastni založbi. In čas za umik si je izbrala sama. Tudi tale plošča poskrbi za to, da je bil to zgolj umik, ne pa tudi odhod.
