Trililili tralala … iz nemirnih sanj me zbudi kanon pralnih strojev, postavljenih na balkonih studiev, ki zahtevajo nadaljnje ukaze. Zaprede klima, vključi se radijska ura, mobilnik zavibrira, stanovalca v sosednjem stanovanju nabijata steno. Roko stegnem do ure in jo izključim, za mobilnik se ne zmenim. Z blazino pokrijem ušesa, da bi preslišala jutro. Nedelja je in moji živci so napeti kot strune in občutljivi kot eksploziv. Ponoči so bila tla nemirna. Vsaj trikrat sem skočila pokonci in se umaknila na varno pod arkado, nakar mi je postalo vseeno. Če mi je usojeno, pa naj se zruši.
Dan se umiri, vstanem in se sprehodim po stanovanju, deset korakov po dolgem in osem počez. Pohištvo je pri tleh, skromno in vse od televizorja do postelje tako kot studio rentano. V moji lasti so rižomat, krožnik, skodelica, kuhinjski nožiček in jedilni pribor, ki sem ga na skrivaj odtujila med zadnjim letalskim poletom. Družbo mi dela drobna zlata ribica, ki sem jo zaradi varnosti z bučo vred postavila na tla. Voda v buči nenadoma vzvalovi, zaniha in se prelije po tleh. Zlata ribica se potopi. Globoko vzdihnem, še en potres.
Zaprem se v sanitarno kabino. Predstavljam si, da sem zašla v deželo Liliput. Ko sedem na školjko, se s koleni dotikam vrat, da ne govorim o spretnosti oziroma tehniki, ki sem jo razvila za nego po opravljeni potrebi. V spominu iščem sočno kletvico, ko vstanem in s komolcem neusmiljeno zadenem tuš. Vroči curki se razlijejo po prostoru. Spet bom do onemoglosti čistila, se mi vrti na robu zavesti. Ventilator zaškriplje, se nekajkrat zavrti in ječe ustavi.
Stene me dušijo. Hitim z ličenjem, pojem energijsko ploščico in pijem sok iz tetrapaka. Oblečem mini obleko in daljši plašč, obujem superge, vse kupljeno iz druge roke, pograbim učbenik, dežnik in torbico, zaloputnem vrata in jo po požarnih stopnicah ucvrem na prosto. Nikogar nočem srečati, z nikomer govoriti.
Na cesti se soočim z realnostjo. Mesto buči, vibrira, diha, se poti in me iritira kot mogočen zmaj. Obdaja me z valovi hrupa in mnogoterih vonjev po izpušnih plinih, hrani, človeških izločkih … Nebotičniki, tesno postavljeni drug ob drugem, se vzpenjajo v nebo. Tik ob njih se na mogočnih viaduktih, vse do petega nadstropja, prepletajo žile brenčečega cestnega prometa, monorejla, hitrih in počasnih vlakov, pod nogami pa vibrira drobovje metroja.
Pospešim korak in se zlijem z mravljiščem na pločniku, obdanem s stebri, na katerih se pozibavajo in prepletajo električni in telefonski kabli. Sem ena izmed mnogih, brez imena, neopazna, osamljena. Skupinica mladih žvenketa z denarjem v kovinskih valjih in vabi na odvzem krvi, nekaj korakov dalje so protestniki razvili plakate in zastave. Glasno vzklikajo in pozivajo oblast naj popravi nakopičene krivice. Ne bom se jim pridružila.
Zavijem v cono za pešce. Barviti, bleščeči izveski kričijo, prodajalci pa glasno, nekateri kar z megafoni in ragljami vabijo kupce. Poiščem trgovino s kozmetiko. Na pragu me z globokim priklonom in sklenjenimi rokami kot pri molitvi pozdravi prodajalka – irasshaimase. Nimam denarja za nakupe, zato preizkusim vzorček parfuma. Približa se promotorka in me pregovori, da na meni preizkusi najnovejša ličila Misshe, ne da bi vsiljevala prodajo. Drogerije so moja druga najljubša mesta.
Napolnjena s svežo energijo, se z liftom povzpnem v šestindvajseto nadstropje in sledim znakom za toaleto. Kakšno razkošje! Kabina, kaj kabina, pravo majceno stanovanje v primerjavi z mojim studijem. Zaprem vrata. Prostor napolni nežna melodija ne preglasna ne pretiha, ki zaduši zvoke naslade, ko se izpraznita mehur in črevesje. Curki tople vode oblijejo ritnici in predel izločil. Vključi se fen, ki posuši zadnje vodne kapljice, nakar opravi svoje delo odišavljen sprej. Postopek ponovim večkrat in neskončno uživam. Spomnim se zadrege, v kateri sem se znašla prejšnji mesec. Štipendija je zamujala en dan, moje finance so bile kot posušena veja, mene pa je doletela menstra. Vse zaloge vložkov in tamponov so mi pošle, v denarnici pa nisem imela niti enega celega jena.
Sanitarije zapustim odišavljena in sproščena. Zavijem v park z zlatim paviljonom. Sprehajam se po beli potki, obdani z mogočnimi drevesi, med katerimi se je razrasel mah v čudovito zeleno preprogo. Pozlačena streha paviljona zažari v barvi umbre in v ribniku se premetavata krapa. Nemo odpirata usta, kot da me nagovarjata. Postoj! Kam se ti mudi? Izpod neba zaplešejo snežinke. Droben curek slapa se razprši. V naslednjem trenutku se skozi oblake prebije sončni žarek in se v čudoviti mavrici prelomi skozi pršec. Obda me neskončen mir.
Vračam se s prožnim korakom. Pridružim se potnikom metroja. Iz zvočnika se zaslišijo Vivaldijevi Štirje letni časi, ko napovedovalec zdrdra obvestila, ki jih ne razumem. Sedem na klopco nasproti dedkov, ki me premerita po dolgem in počez s široko odprtimi očmi in usti. Seveda, Evropejka. Ne zmenim se za poglede, ki slačijo. Obleko poravnam čez stegna, kapuco poveznem do oči, nataknem sončna očala, v ušesa zataknem slušalke in se prepustim lastnemu svetu. Ta je večji in mogočnejši kot vsa velemesta skupaj.
Kratka zgodba Celica je bila nagrajena na literarnem natečaju, ki ga je leta 2021 razpisalo Slavistično društvo Dolenjske in Bele krajine. Objavljena je v Zborniku Slavističnega društva Dolenjske in Bele krajine, 6 – Usoda vseh se v meni razodeva, junij 2021, str. 115-116.