Piše: Matej Krajnc
Warner, 2021
Glasba za film She’s The One je izšla leta 1996; petindvajset let pozneje je med nami nova različica, dopolnjena in “pretuhtana”, kot se danes rado reče. Pričujoča različica naj bi na trgu zamenjala vse izvirne, delovala pa naj bi kot pravi (studijski) album Toma Pettyja in Heartbreakersov, ne zgolj kot filmski soundtrack. V filmu se je pojavilo nekaj pesmi, ki niso našle prostora na albumu Wildflowers (1994); objavili so jih na (pred)lanskih zbirkah, ki so slavile četrtstoletnico tega albuma, Pettyju baje najljubšega. Tule je nekaj prej neobjavljenih zadev: en inštrumental (ki naj bi evociral izvirno filmsko zbirko), priredba Calove Thirteen Days in dva izvirnika, 105 Degrees in jazzy pesmica One Of Life’s Little Mysteries. Vse je lepo na novo zapakirano, priložena so tudi besedila. V Pettyjevem taboru pravijo, da se s to izdajo tudi uradno končuje obeleževanje obdobja z Wildflowers; gre najbrž za najtežje obdobje Pettyjevega osebnega življenja, a o tem lahko berete v številnih zapisih in biografijah.
Poleg Pettyjevih pesmi in že omenjene Caleove je tu Beckova Asshole, pa Change The Locks Lucinde Williams; obe Heartbreakersi odigrajo, kot bi bili njihovi. Obe sta tudi blizu Pettyjevemu počutju v tem obdobju; poleg osebnih težav je njegov bend bil v prehodnem obdobju med bobnarjema – Stan Lynch je odšel (čeprav ga slišite denimo v One Of Life’s Little Mysteries, ki je bila posneta leta 1992), Steve Ferrone še ni zares prišel, bobnal je v dveh pesmih, gostoval pa je Ringo Starr. Zanimivo je tudi, da v rockumentarcu Running Down A Dream soundtracka za film She’s The One sploh ne omenijo, Petty igra zgolj pesem Angel Dream (No. 4), ki je poleg Walls (No. 3 in Circus) najbolj znana pesem s soundtracka, na pričujočem albumu pa jo slišimo v različici No. 2. Obe sta nadvse pomenljivi.
Nekateri feni so se že pritožili, da pretuhtani album pomeni zgolj brezskrupulozno prepisovanje zgodovine in lov za zaslužkom, medtem ko Pettyjevi zatrjujejo, da gre za ohranjanje dediščine, v tem imenu pa velja na določena poglavja pogledati tudi malce drugače. Za glasbeno zgodovino sta zanimiva oba aspekta, zmoti zgolj to, da izvirnika uradno ne bo več moč dobiti, kar ni dobro – brisanje izdaj nikoli ne koristi zgodovinski objektivi. Družina bi storila bolje, če bi na trgu lepo pustila oboje. Pristaši se sprašujejo tudi, ali je v predalih ostalo še kaj neobjavljene glasbe. Družina trdi, da ja, nekateri dvomijo. Prihodnost bo pokazala, ali je Angel Dream res “bottom of the barrell”. Glede na Pettyjevo ustvarjalno žilico je zagotovo še ostalo kaj takega, kar bo vredno slišati. Pustimo se presenetiti.