Pravzaprav se najbolj preprosti pojavi navadno izkažejo za najbolj komplicirane.

Pesnik, esejist in urednik Andrej Brvar (roj. 1945) je avtor večkrat nagrajenih pesniških zbirk, leta 2014 je za svoje življenjsko delo prejel Glazerjevo nagrado, leto pozneje prav tako Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Zlatnik poezije so Andreju Brvarju podelili leta 2017. Najin intervju je potekal v letošnjem avgustu. Čemu je to pomembno, boste razbrali sami.

Spraševala: Tonja Jelen

     Če strnem vašo poezijo na skupni imenovalec z eno sami besedo, je to opazovanje. Gre za stvarno, norčavo, pronicljivo in tudi subtilno dojemanje sveta okoli vas oziroma lirskega subjekta. Kako se vse to skristalizira v pesem, ki je lahko enovrstičnica ali obsežna pesem v prozi?

     V moji poeziji, tako kot v vsaki drugi, prihaja do besede vse, kar in kakor doživljam, prihaja do besede moja individualna eksistenca, individualna izkušnja biti, biti v svetu. Ta izkušnja se mi že od začetka kaže v obliki preciznih čutnonazornih observacij ali slik. Moja poezija je zato res sliko-vita, zato sem svojo prvo zbirko naslovil Slika-nica (1969) in zato mi je že od nekdaj blizu slika-rstvo, ki ga občasno prakticiram tudi sam. Omenjene slike doživljam hkrati z njihovimi formulacijami. Da bi ohranil njihovo avtentičnost, si jih sproti zapisujem v beležnice. Nekatere slike pustim, da s svojim poetičnim ali pomenskim nabojem učinkujejo samostojno. Takšne so enovrstičnice v samozaložniški zbirki Pesmi iz leta 1975, precej jih je v Materialu (2013) in še več v lanski zbirki, v kateri sem jih imenoval fusnote. Tiste slike, ki se s svojim magnetizmom kar najbolj organsko vežejo med seboj, povezujem v ritmične enote, krajše ali daljše konstrukcije – teh je največ v Popoldnevu (1996) – medtem ko se mi nekatere avtobiografske slike in slike o drugih pogosto povežejo v zaokrožene zgodbe kot metafore za različne eksistencialne vsebine – teh je največ v Naplavinah (2004) in Materialu. Seveda, tudi »norčavost«, kot pravite, spada k moji izkušnji biti, biti v svetu.

     Kaj pa zaznavanje in komentiranje aktualnega dogajanja, ki ga nenehno vpletate v pesmi, vpliva na vas kot avtorja? Ta tragika malih ljudi in živali kaže na problematiziranje sveta v vaših pesniških zbirkah, ki ni v krizi samo danes, kot nam na prvo žogo ponujajo mediji.

     Tako kot »norčavost« spada tudi »zaznavanje in komentiranje aktualnega dogajanja« k moji izkušnji biti, biti v svetu. Zanima me vse, od čudeža pojavnosti stvarstva do našega človeškega in znotraj njega slovenskega sveta, ki bi bil brez prava in parlamentarne demokracije še večji zverinjak kot je. Zanimajo me globalni problemi, ob pandemiji covida-19, ki ji ni videti konca, predvsem seveda katastrofalne podnebne spremembe kot posledice razvojne nuje in nenasitne volje do moči. Spomnite se samo letošnjega januarja, ko so se ljudje v Grčiji sončili na plažah in se kopali v morju pri temperaturi višji od 20 stopinj. Človeštvo si z neznosno lahkostjo žaga vejo, na kateri sedi. Še več. Fizik Brian Green v svoji najnovejši knjigi Konec časa govori o dvojni končnosti, o končnosti človekovega življenja in končnosti vesolja. Konec se ne bliža le planetu, soncu, galaksiji, vesolju, ampak tudi mislečemu umu … Je pa pred več kot 2000 leti Janez Evangelist v Razodetju napovedal »novo nebo in novo zemljo« … In spet Green: »Ko drvimo proti ugaslemu kozmosu, moramo sprejeti dejstvo, da nekega velikega načrta ni. Gruče delcev, kar ste vi in jaz, ki jim v popolnosti vladajo fizikalni zakoni, niso obdarjene s smislom.« Vse to me kar najbolj zanima, ker me zadeva v živo, ker me opredeljuje in ker me opredeljuje, se reflektira tudi v moji poeziji.

     Kako so se postopki materializiranja, če se tako izrazim, vaših pesmi spreminjali vse do danes?

     To je dolga, ne nezanimiva zgodba. To je ena od zgodb sodobne slovenske poezije in obenem zgodba oblikovanja moje forme mentis, ki sem jo v dosedanjih pogovorih že večkrat izčrpno eksplicirah. Zato na kratko. Temeljni razlog, ki je generiral razvojni lok moje poezije, je bilo nezadovoljstvo s slovenskim pesništvom kakor in kolikor nam je bilo prezentirano znotraj socialistične družbe, še zlasti šolstva. To je bilo okostenelo, obupno zastarelo pesništvo v kričečem nasprotju s pesništvom drugih evropskih narodov, še posebej Francozov in futurističnih Rusov, še vedno do vratu pogreznjeno v 19. stoletje, še najbliže intimizmu Simona Jenka. Tudi sam sem sprva zabrenkal na te strune, a kmalu iz vsesplošnega nezadovoljstva izbruhnil v vsesplošen protest, tudi v družbeno kritiko za »pravi« socializem. Malo je manjkalo, da me niso zaradi dveh tovrstnih pesmi, Sklicujem zborovanje in Balada, posvečeno učitelju predvojaške vzgoje, postavili pred sodišče z obtožbo, da blatim NOB in slovenski proletariat. Sledile so reportažne biografije oziroma biografski fragmenti naključnih ljudi iz množice v obliki časopisnega stolpca in tem reistični, fotografsko precizni, popartistični opisi predmetov splošne rabe skupaj z ready-made teksti. Spet me je začel zanimati problem namenskosti oziroma uporabnosti poezije. Spet mi je šlo za pesniški aktivizem, a tokrat takšen, ki bi v svojem socialnem angažmaju moral biti dosledno izven vsake ideologije ali pa vsaj takšen, ki bi ideologijo dosledno stavil v oklepaj. To sta mi v okviru svojih struktur omogočala po eni strani fenomena reklame (Vijavaja) in estradnega popevkarstva (Popevke), po drugi strani pa nekatere od možnosti konceptualne poezije. A kaj še lahko storim z osnovnim segmentom svoje poezije, z besedno sliko, z besedo samo, sem se spraševal v nadaljevanju. Z ritmičnim povezovanjem pomensko različnih slik so začele nastajati prve lepljenke ali montaže ali konstrukcije, tudi v dialoški in prostorsko razpršeni, stopničasti obliki, dokler se niso na neki točki razvezale v še večjo kaotiko, v še večjo, noro svobodo, v nadrealistično besedno alkimijo. Pa ni bilo dolgo, ko se mi je tudi ta razkrila kot nesvoboda rutine, kot štancanje enega in istega, kot brezkončno prikazovanje »strašne svobode niča«, kot bi rekel Kocbek. Vrnil sem se torej k svojim slikam in jih pustil, da so s svojim poetičnim nabojem v obliki enovrstičnic učinkovale same po sebi in v likovni povezavi s fotografijami Zmaga Jeraja. A spet ne za dolgo. V naslednji zbirki, v Osemnajstih pesmi plus Dodatek iz leta 1979, sem slike spet sestavljal v ritmično zaokrožene konstrukcije, vezane na tri jezikovno eksistencialne izkušnje. V prvi gre predvsem za »slike iz narave«, v drugi sem pognal Pegaza na nov, manj popasen travnik, na področje »slik iz grobega, proletarskega življenja« in zatem – če nisem hotel, da bi uboga žival spet samo prežvekovala – na področje »slik iz politično gospodarskega sveta« ali, če hočete, »slik iz sveta socialističnega samoupravljanja«. Zanimivo, da nihče od recenzentov ni opazil spontane parodičnosti tovrstnih tekstov. Po Osemnajstih pesmi dolgo nisem vedel kam naprej. Najproduktivnejšo možnost sem videl v totalni ideološko estetski odprtosti, v nekakšnem pluralizmu vsebin in form. Predstavljal sem si zbirko tekstov, ki bi ne izhajali le iz ideologije lingvizma, ampak tudi iz eksistencialne problematike in družbenokritičnega angažmaja. In sem skušal takšno zbirko tudi napisati – skušal, zakaj že po petih, šestih tekstih mi je projekt postal povsem nezanimiv, neproblematičen, prazen. Ni pa se mi takšna zdela ideja – tudi pod vplivom strukturalista Sollersa, njegovega kroga okrog revije Tel quel  in prozoezije Francisa Pongea, ki mi je bil izredno všeč – po celostnem podoživetju in premisleku dane situacije. Kot najprikladnejša oblika za tak popis se je tudi tokrat izkazala oblika konstrukcije – konstrukcije iz esejističnih, liričnih, proznih spominsko avtobiografskih tekstov, vključno s fotografskim materialom kot eminentno dokumentarnim in hkrati čutnonazornim elementom. Zato sem celoto mirne duše opredelil za pesnitev in jo nazadnje tudi naslovil Pesnitev o tem, kako je nastajala neka pesniška zbirka (1981).

Andrej Brvar (Fotografija Branimi Ritonja, vir ars.rtvslo.si, z dovoljenjem A. Brvarja)

      To je povsem v skladu s Sollersom, ki je v okviru teorije totalne marksistične revolucije govoril o odpravi vseh razlikovanj med književnimi zvrstmi, o obravnavanju vsega, od pesmi do eseja kot »fikcijo« in o nadomeščanju konvencionalnega termina »literatura« z oznako »tekstualno pisanje«. Kako je šlo naprej? Je tudi Pesnitve, prvi del naslednje zbirke Pesnitve in Pesmi iz leta 1979, treba razumeti v Sollersovem in Pongeovem smislu?

      Seveda. Gre za štiri dnevniške zapise kot štiri pesnitve o mojem vsakdanjem življenju v štirih letnih časih. Vrnil sem se torej k sebi, kar se še očitneje kaže v drugem delu zbirke, v Pesmih, različnih osebnoizpovednih tekstih različnih oblik. Pesem Spomin na poletje, ki obuja spomin na poletno Pohorje, je celo carmen figuratum, saj ima obliko stilizirane smreke. Trije daljši teksti, Mala odiseja, Domača naloga, Zimska romanca – pozneje sem jih imenoval tudi pesnitve – so vezani na moja otroška in mladostniška leta in so zato ubesedeni v mojem otroškem oziroma mladostniškem jeziku. Boris A. Novak jih je posrečeno okarakteriziral za pesmi z »dvojnim dnom«, namenjene tako odraslemu kot mlademu bralcu. Strokovnjaki za mladinsko literaturo so jih pozneje opredelil glede na »težavnostno stopnjo«: Malo odisejo za učence 3. in 4. razreda, Domačo nalogo za učence 5. in 6. razreda in Zimsko romanco za učence 7. in 8. razreda osnovne šole. Ampak slike kot vsakršne senzacije pojavnega sveta so se mi še kar naprej kopičile v beležnicah in vse bolj odločno zahtevale svojo pesemsko uporabo, zdaj tudi vse bolj povezane v pomenske, izpovedne sklope, celo sklope s poanto, že tudi nostalgično poanto. Da bi njihovo magmo obvladal in primerno doziral, sem jih v Popoldnevu, novi zbirki iz leta 1996, sprva omejeval z obliko simuliranih trokitičnih štirivrstičnic, v osrednjem delu že z obliko daljšega ali krajšega časopisnega stolpca, v zadnji tretjini pa so se olajšano sprostile v svojo avtentiko, v široko prozno valovanje, tudi na dveh, treh straneh. To je bil trenutek rojstva moje pesmi v prozi. V njej sem se počutil kot riba v vodi. Nič čudnega ni zato, da je naslednja zbirka, Naplavine (2004), prinesla samo tovrstno poezijo, na široko odprto življenjski totaliteti. Nič čudnega pa tudi ni, da sem v tem času sestavil prvo antologijo slovenske prozne pesmi z naslovom Brez verzov, brez rim (2011), ki je razkrila dotlej skoraj neznano in večinoma podcenjeno pesniško gradivo. Seveda, tudi po Naplavinah so mi še kar naprej nastajale prozne pesmi najrazličnejših vsebin, a so se sčasoma začele »potapljati« v množici novih in novih samostojnih slik, po obliki spremenjenih v aforistične izreke, parodije, persiflaže, besedne paradokse, sentence, pastiše znanstvenega ali žurnalističnega govora, pod vplivom let in življenjskega izkustva pa vse bolj zamišljene, vprašujoče, dvomljive, človeško prizanesljive, razumevajoče, blago ironične, humorno igrive – zbirka Material (2013) – dokler niso povsem »potopile« proznih pesmi. Poimenovane fusnote, fusnote k življenju, in uokvirjene s štirimi letnimi časi, so prevladale v svojem strmenju, čudenju nad eksistenco sveta in človeka, nad čudežem biti, nad tem, da vse preprosto je, da je takšno, kakršno je, ko pa bi lahko bilo nič ali povsem drugačno, kakor je ugotavljal že stari Heidegger. Zadnja dva zapisa iz Fusnot (2020) sta izraza moje odrešitve, odrešitve pred nihilizmom vsakdanje otopelosti, navajenosti, samoumevnosti: Bodice se razpirajo in zapirajo, razpirajo in zapirajo – jež prestrašeno diha, mene pa spet spreletava srh spričo čudeža, ki ga držim v rokah. In: Odrešen … odrešen z neusahljivo, čudežno sposobnostjo čudenja. S tem se je po desetih zbirkah in 51 letih razvojni lok moje poezije logično zaključil. Ne čutim nobene potrebe več, da bi mu karkoli dodal ali odvzel.

“Vse to me kar najbolj zanima, ker me zadeva v živo, ker me opredeljuje in ker me opredeljuje, se reflektira tudi v moji poeziji.” (Andrej Brvar)

     Vaša poezija, zlasti pesem Vrnitev iz JLA ali Slovo od mladosti (v zbirki Pesnitve in Pesmi), je kot bildungsroman v poeziji. Kako pesnik in njegov subjekt rasteta skozi pesmi?

     Že prej sem omenil, da tvorijo »postopki materializiranja« mojih pesmi dolgo, ne nezanimivo zgodbo, ki je obenem zgodba oblikovanja moje forme mentis. Danes lahko rečem, da se je razvojni lok moje forme mentis tudi zaključil z razvojnim lokom moje poezije. V tem smislu bi razvojni lok moje poezije res lahko metaforično okarakteriziral za nekakšen bildungsroman, kot pravite. Njegov zaključek bi morda lahko bil dnevnik, ki ga zadnja leta občasno pišem in s katerim »se vzgajam« v opazovanju finalne faze svojega življenja, v opazovanju in čudenju, kar naprej čudenju …

     Vaša poezija ujame posebna vzdušja. Kako tako neposredno prikažete družinske in prijateljske trenutke?

     Kot rečeno, čuditi se je treba, treba je biti zbran, pozoren, nedomišljav, pravzaprav ponižen, kot pri kakšnem obredu, nič ti ne sme biti samoumevno, nepomembno, navadno. Predvčerajšnjim sem si recimo zapisal v dnevnik tole: Kuharici pred nosom uhaja juha v hlape. Včeraj: Vanda včasih reče: »Spet me nos srbi, spet bom jezna«, včasih pa: »Spet je polna luna, spet bom slabo spala.« 2. t. m.: Storži odpirajo polknice – jutro v boru. In: … ššš … ššš … ššš … morje ljubkuje peščino. 26. julija:  Odlaga sedimente, spiralni tok vode okoli osi reke, odlaga na notranjem, konveksnem bregu. 5. junija: Moker les nabrekne, razkolje kamen. 8. maja: Nič ne razumem Vande, medtem ko govori v odprto garderobno omaro. 11. marca: Nenadna ohladitev, dež – ves dan niso marjetice razprle žarkaste beline cvetnih listov. Itd.

     Zaznavanje okolja, še posebej Maribora in okolice, to njegovo slikanje, je živo; kako povezujete sebe kot pesnika in to, da ste imeli tudi slikarske ambicije?

     Kot rečeno, čuditi se je treba, čuditi tudi svojemu okolju, svojemu mestu. Tako imenovani genius loci opredeljuje človeka bolj kot se zdi. Nas v »štajerskem Meranu« opredeljuje že prijetno, blago, subpanonsko podnebje pa svetla, prepišna, gričevnata pokrajina z bujnim zelenjem in obiljem obdelovalne, izjemno vinorodne zemlje. Opredeljuje nas razgibana zgodovina od Slomška, Maistra, medvojnega dogajanja v mestu in na Pohorju do povojne socialistične, industrijsko proletarske izkušnje in osamosvojitvenega dogajanja v Pekrah. Opredeljujeta nas seveda tudi kulturna in umetniška tradicija. Kaj bi brez čudovite Glazerjeve pesmi Maribor z mosta, kaj brez Kovičeve že skoraj ponarodele mestne himne Moje mesto, kaj brez Marpurgov Zlate Vokač Medic, brez Jančarjevega Severnega sija in In ljubezen tudi, brez Partljičevih Ljudi iz Maribora, Sebastjana in most, Nebes pod Pohorjem itd.? Vse omenjeno nas še kako opredeljuje – o tem sem natančneje pisal v spremni besedi k Mariborski knjigi (1999) – obenem pa vsi skupaj iz dneva v dan na novo opredeljujemo, na novo definiramo ta naš genius loci, ko ga s svojo raznovrstno ustvarjalnostjo bogatimo in profiliramo. Tudi moja poezija je dodobra prežeta z Dravo, s Pohorjem, z Bresterniškim jezerom in predvsem z Lentom, mojim »becirkom«. Tu sem s starši živel v eni od hiš, ki so sestavljale t. i. Benetke, tu sem kot gimnazijec začel slikati in skozi slikarstvo odkrivati tako lepoto tega mariborskega Montmartra, kot svojo doživljajsko jezikovno sliko-vitost.

“Kot rečeno, čuditi se je treba, treba je biti zbran, pozoren, nedomišljav, pravzaprav ponižen, kot pri kakšnem obredu, nič ti ne sme biti samoumevno, nepomembno, navadno.” (Andrej Brvar)

     Ali je poezija za vas pravzaprav naplavljanje; vzamete, kar vidite, preberete, doživite in nastane pesem, pesniška zbirka?

     Tako nekako bi se lahko reklo na prvi pogled. Zato tudi naslov ene od zbirk Naplavine. Iz povedanega pa je menda jasno, da stvar vendarle ni tako preprosta. Pravzaprav se najbolj preprosti pojavi navadno izkažejo za najbolj komplicirane. A ne?

                                                                                                                             

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.