Intervju s pisateljem Tomom Podstenškom: “Na splošno bi rekel, da sem zadovoljen, če mi uspe v zaključku doseči, da bralec vse tisto, kar je prebral pred tem, nenadoma ugleda v malo drugačni luči.”

Spraševala: Tonja Jelen

Tomo Podstenšek (roj. 1981) je pisatelj, ki se do zdaj podpisuje pod šest romanov, med katerimi je najti nominirance za ožji izbor nagrade kresnik. Kar je ena od največjih odlik prodornega in uspešnega pisatelja je predvsem aktualno družbeno dogajanje, na primer vstaje leta 2012, ali problematika zasebnosti in vpliv lažnih novic, kar opisuje v aktualnem romanu Kar se začne z nasmehom, ki je izšel lani.

Pred kratkim je pri založbi Miš izšla tretja zbirka kratkih zgodb Zgodbe za lažji konec sveta. Predtem je napisal zbirki Vožnja s črnim kolesom in Ribji krik, ki je bila leta 2018 nominiran za shortstory. Ker s Tomom sodelujeva pri različnih literarnih projektih, tudi za vas, spoštovane bralke in spoštovani bralci, ostajava na ti.

Zgodbe za lažji konec sveta nas nekako lažno oziroma porogljivo usmerjajo v večerno branje … Njihova vsebina pa je vse prej kot zabavna, kajne?

No, upam, da se med vrsticami nekaterih zgodb vseeno najde tudi kaj humorja. Se pa zgodbe dotikajo resnih tem, pomembnih družbenih ter zasebnih vprašanj – če je med enim in drugim sploh kaka razlika … Humor, ki se pojavlja, je tako posledično pač ironičen, sprehaja se po meji absurda, v bistvu je del preživitvene strategije ob soočanju z realnostjo. Pa saj to je menda jasno že iz naslova, konec sveta zagotovo ni nekaj lahkotnega, ga pa lahko dobra zgodba nekoliko olajša.

  • Naslov zbirke aludira na pesem in zgoščenko Boštjana Narata Konec sveta vedno pride nenapovedano. Tudi besedilo pesmi se sklada s samim občutenje v zbirki. Si namerno želel ujeti kaos, še zadnje misli nekaterih protagonistov v kratkih zgodbah?

Pesem Boštjana Narata sicer poznam, a je ob pisanju zgodb in izbiri naslova nisem imel v mislih. “Konec sveta” je koncept oz. arhetipski dogodek, ki ga človeštvo pozna že vsaj nekaj tisočletij, pojavlja se v najstarejših verskih spisih in izročilu mnogih religij … Vsem koncem sveta (tistemu velikemu in tistim malim, individualnim, ki so za posameznike enako usodni) pa so najbrž res skupna nekatera sorodna občutenja. No, konec v moji zgodbi, ki je dala ime celotni zbirki, ob tem sploh ne pride nenapovedano; glavni junak izve zanj kar med gledanjem poročil in se odloči, da se bo v urah, ki so mu še preostale, poskušal pobotati s svojim odtujenim očetom. Ljudje si morda ne znamo predstavljati neskončnosti, skoraj enako težko pa si predstavljamo in sprejmemo (lastno) končnost – vedno mislimo, da imamo še dovolj časa … In vse večji kaos je tako ali tako naravna tendenca, entropija ves čas narašča. Red je samo navidezen in začasen; ko se tega zavemo, postane življenje precej bolj strašljivo, a tudi precej bolj vznemirljivo in zanimivo.

Tomo Podstenešek, osebni arhiv

Torej lahko izpeljeva, da smo se tudi mi, ne samo tvoji junaki, znašli v obdobju apokalipse? Bolj ali manj so na vidiku vsi štirje jezdeci …

Ja, ampak saj to niti ni nek nov položaj, samo da se ga večinoma ne zavedamo. No, da ne bova zvenela preveč črnogledo; mislim, da je do konca človeštva še kar nekaj časa. Se bo pa zagotovo marsikaj spremenilo.

  • Prva zgodba v zbirki Dihaj, dihaj z mano spomni na naslov uspešnice Roka Trkaja Dihi z mano. Glasbena referenca pa v tej knjigi ni edina, pojavi se tudi verz iz Bob Dylanove pesmi. Ali ni to pri tvojih delih nekaj novega?

V bistvu niti ne, vse moje knjige so posejana z referencami z najrazličnejših področij, ker moji in najbrž na splošno vsi človeški možgani pač delujejo po principu asociacij in njihovega veriženja –  razmišljanje o čemerkoli  ustvarja nekakšno mrežo tovrstnih povezav.

Seveda pa bralci večinoma pač prepoznajo samo tiste najbolj očitne reference, bodisi iz pop-kulture ali iz kanoniziranih literarnih del. Če se npr. v svoji zgodbi navežem na kak odlomek iz dram Henrika Ibsna, bo to prepoznalo veliko literarnih kritikov, če se navežem na prozo Knuta Hamsuna, jih bo že precej manj, če pa vzamem za referenco kaj iz romanov še enega Norvežana, Johana Bojerja, ne bo najbrž nikogar … Ampak to je povsem razumljivo in logično.

Pri dveh zgoraj omenjenih zgodbah je zanimivo, da je naslov »Dihaj, dihaj z mano« prišel šele kasneje, ko je bila zgodba že napisana, in se navezuje na njeno vsebino, podobnost s Trkajevim komadom je tako bolj kot ne naključna, igra besed v naslovu pač …

Zgodba, v kateri sem na začetku citiral nekaj verzi iz Dylanove pesmi, pa je z njo veliko globlje povezana. Med pisanjem pogosto eksperimentiram z različnimi pristopi in postopki. Ko sem dobil zamisel za to zgodbo, sem se mimogrede spomnil Dylanove »A Hard Rain’s A-Gonna Fall« in naenkrat me je spreletelo, da je prav to atmosfera, ki jo hočem zajeti. Med pisanjem sem nato ves čas poslušal omenjeni komad; se pravi, da sem ga dal na »repeat« in si ga brez prestanka vrtel nekaj dni, dokler ni bila zgodba v grobem dokončana. Najbrž sem ga preposlušal več stokrat ali celo tisočkrat … Zanimiva izkušnja. V nekem momentu mi je začel seveda iti na živce. Bila so obdobja, ko se je umaknil in postal samo šum iz ozadja, podoben hrupu avtomobilov, ki vozijo pod mojim oknom. Ampak sčasoma sem ga sprejel, usidral  se mi je nekam v podzavest, začel sem dihati in razmišljati v njegovem ritmu. In veliko tega se je preneslo tudi v samo zgodbo. Že to, da je kraj dogajanja postavljen v Združene države, na primer … Pa slogovna naštevanja oz. ponavljanja v stilu: videl je to, videl je ono, videl je tisto, videl je …. No, ta princip ponavljanje seveda ni niti Dylanova iznajdba, tudi on ga je samo prevzel iz ameriške folk-singerske tradicije, vsi po malem »krademo« drug od drugega … Skratka, vpliv Dylanove pesmi na to zgodbo je bil nemajhen in zato se mi je zdelo edino prav, da to referenco na začetku zgodbe s citatom tudi jasno izpostavim.

  • Seveda, tu sem mislila predvsem na glasbene reference, ki zate prej niso bile tako značilne. V tvoji kratki zgodbi Fuzija je najti določene sekvence, ki spominjajo na filmsko umetnost. Kako združuješ svoje ideje z že določenimi filmskimi prizori in jih preoblikuješ v zgodbo?

Med pisanjem si praviloma vizualiziram to, o čemer pišem, in si torej ves čas »vrtim film v glavi«, nato pa ugotavljam, kako te podobe in dogajanje na najbolj učinkovit način preliti na papir. Vedno se to ne da, gre pač za dva različna medija z različnimi prednostmi in slabostmi, redko kaj enako dobro deluje v obeh, običajno je treba stvari predelati in prirediti.

Je pa filmska industrija v zadnjem stoletju v vseh pogledih nedvomno močno vplivala na način, kako doživljamo, beremo in  ustvarjamo literaturo. Pomislimo samo na pripovedne strukture, načine kadriranja, reze in preskoke …

  • V skoraj vsaki zgodbi že s samim dostavkom ali krajšo povedjo dodatno komentiraš misli in značilnosti protagonista/-ke. Gre za tvoj specifičen slog, ki ga uporabljaš tudi v romanih, še v tako resnobnih temah …

No, ne vem, če je to ravno kakšna moja specifika, ali ne počnejo tega bolj ali manj vsi avtorji? 🙂 Težko odgovorim brez natančne analize primerov, gre vendarle za zgodbe z različnimi tipi pripovedovalcev in z različnimi fokalizacijami … Na videz podobni prijemi lahko imajo v konkretnih situacijah zato različne učinke, enkrat nudijo vpogled v razmišljanje in doživljanje posameznih likov, drugič gre za objektivizirani komentar vsevednega pripovedovalca, tretjič spet za nekaj povsem tretjega …

  • Teme v novi zbirki kratkih zgodb so kompleksne. Kam je prišla pretirana individualnost in hiperstorilnost, ki ju problematiziraš v nekaterih zgodbah?

Na kratko: smo hrčki na vrtečem kolesu, ki že zdavnaj ne uživajo več v svojem brezsmiselnem početju, a ne zmorejo prenehati teči.  Oziroma, bolje rečeno, si ne upajo, ker vedo, da jih bo v nasprotnem doletela sistemska kazen.  Ideologija tekmovalnosti, ki temelji na želji po vzponu in strahu pred padcem po družbeni lestvici, nas sili, da vztrajamo. Različni podporni sistemi, ki nam sesuvajo samopodobo, pa nas ob tem ves čas prepričujejo, da nismo nikoli dovolj dobri in da sami nosimo popolno in izključno odgovornost za vse svoje neuspehe. Kar seveda ne drži.

Zbirka kratkih zgodb Zgodbe za lažji konec sveta, MIŠ, 2021 (foto: Tonja Jelen)
  • Kje se danes konča s človekom kot bitjem? Kaj vse je prinesel ta čas ali je koronačas te stvari samo še pospešil?

Ne vem, to je precej kompleksno vprašanje, na katerega nimam kratkega odgovora. Lahko podam samo ugotovitev oziroma strinjanje, da se v času kriz vsi odnosi zaostrijo.  In vedno se najdejo tudi nekateri, ki situacijo tako ali drugače zlorabijo. Marsikaj, kar je bilo prej nepredstavljivo, gre v kriznih časih pač lažje skozi … Priznam, da nisem prevelik optimist in da močno dvomim, da bo pokoronska družba bolj pravična, bolj demokratična ali bolj »prijazna« do posameznikov na njenem dnu. Prej nasprotno.

  • Potrošništvo in prevrednotenje cen sta v eni izmed zgodb izrazito pretirana, pa vendar nismo daleč od tega, sploh če v takih primerih lahko posameznik/-ica teši svoje naslade kljub temu, da si to težko privošči?

Ja, šele ko se od določenih zadev odmaknemo ali ji pogledamo pod povečevalnim steklom, lahko opazimo vso njihovo bizarnost.

Če mora recimo v eni zgodbi mlad par za nakup stanovanja najeti kredit z odplačno dobo 300 let, se nam zdi to noro. Če se v realnosti v enaki situaciji zakreditirata praktično do smrti, se nam pa zdi to že skoraj sprejemljivo …

Mislim, da je lansko leto Slovenija izdala obveznice, s katerimi smo se kolektivno zadolžili do leta 2081. Tudi to se nam zdi normalno, čeprav večine od nas takrat seveda ne bo več med živimi. Zadolžili smo torej svoje potomce. Ki bodo kaj? Prestrukturirali dolgove, tako da bodo zadolžili naslednje generacije za seboj? In tako v neskončnost? No, veliko sreče pri tem; potrebovali jo bodo!

Tvoja prikrita ironija se dobro kaže v kritiki do gospodarstva in njegovega koriščenja in izkoriščanja drugih. Povprečen posameznik, ki je za vse to še najmanj kriv, pa lahko ostane brez vsega, kajne?

O nedolžnosti povprečnega posameznika v zahodnih družbah bi se najbrž dalo diskutirati, prav gotovo pa sta pohlep na eni in strah pred izgubo življenjskega standarda na drugi strani gorivo kapitalizma. In če vlak drvi s hitrostjo dvesto kilometrov na uro, z njega ni tako enostavno izstopiti …

V nekaterih zgodbah se malce poigraš z bizarnostjo, tudi nadrealizmom. Kako izpelješ take zgodbe in njihove konce?

Različno, nimam vnaprej pripravljenih pravil ali šablon, ki bi jih uporabljal. Za vsako posamezno zgodbo poskušam najti poseben način, kako jo čim bolje izpeljati. In prav v tem se skriva tisti kreativni izziv in užitek pri pisanju. No, na koncu bi se naknadno med nekaterimi zgodbami najbrž lahko našlo tudi nekaj strukturnih podobnosti … Na splošno bi rekel, da sem zadovoljen, če mi uspe v zaključku doseči, da bralec vse tisto, kar je prebral pred tem, nenadoma ugleda v malo drugačni luči.

Kdaj pisatelj ni videc? Kratko zgodbo Do dna si pisal že pred leti, ko je elektronska sledljivost mogoče bila vseeno manjša kot je danes. Vse bliže smo temu, o čemer govori zgodba.

Ja, ampak nekateri so o tem pisali že pred desetletji, tako da se ne počutim pretirano preroškega ali daljnovidnega. :))

V bistvu gre za logičen razvoj družbe – če obstaja in se razvija tehnološka možnost vse večjega nadzora, bi bilo zelo naivno misliti, da ne bo nekdo to skušal prej ali slej izkoristiti. In bojim se, da smo morda res zadnja generacija, ki je poznala pojem zasebnosti v tej obliki, kot ga razumemo danes.

Pravo vprašanje  je, zakaj smo glede tega tako slepi. No, saj na nekem nivoju se nevarnosti zavedamo,  ampak smo najbrž pač preveč vpeti v sisteme družbenih omrežij, da bi se lahko odklopili. Ljudje smo družbena bitja in med socialno izključenostjo in izgubo zasebnosti nazadnje večinoma izberemo slednje.

“V bistvu gre za logičen razvoj družbe – če obstaja in se razvija tehnološka možnost vse večjega nadzora, bi bilo zelo naivno misliti, da ne bo nekdo to skušal prej ali slej izkoristiti. In bojim se, da smo morda res zadnja generacija, ki je poznala pojem zasebnosti v tej obliki, kot ga razumemo danes.”

Tomo Podstenšek

Borba za hrano, osnovne sestavine in surovine ni lahka naloga skozi zgodovino človeštva. Tudi danes so ljudje lačni. Truditi se, opraviti izpit, da lahko ješ … Kako se tvoji protagonisti obravnavanih kratkih zgodb sploh znajdejo, če seveda ne obupajo, v svojih življenjih?

Tako kot v realnem življenju – vsak po svoje, nekateri bolj, nekateri manj uspešno. Eni brez pomislekov, drugi z »balastom« moralnih dilem. Še največ jih poskuša samo preživeti in nekako obdržati glavo nad gladino. Refleksija je luksuz, ki si ga večina ni zmožna privoščiti.

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.