Piše: dr. Marija Švajncer
VLASTA ČRČINOVIČ KROFIČ – CELICA
Vlasta Črčinovič Krofič je pri mariborskem Kulturnem centru v zbirki Frontier, Proza izdaja svojo novo knjigo, zbirko kratkih pripovedi z naslovom Celica (2021). Grafično zasnovo je prispeval Peter Dobaj, oblikovanje in prelom je opravil Romeo Štrakl, sliko na naslovnici je ustvarila avtorica knjige.
Vlasta Črčinovič Krofič je doktorica ekonomskih znanosti s področja financ, univerzitetna diplomirana pravnica in magistrica likovnih znanosti. Piše prozo in poezijo, slika, opravlja mentorsko dejavnost, ureja zbornike in povezuje kulturne dogodke. Na literarnih natečajih je dobila vrsto nagrad, med njimi zlato priznanje za poezijo na literarnem natečaju V zavetju besede (2018), uvrstitev na drugo mesto s kratko zgodbo na literarnem natečaju Pravljice iz babičine skrinje (2020) in nagrado na literarnem razpisu Slavističnega društva Dolenjske in Bele krajine za kratko zgodbo Celica (2021). Doslej je izdala knjigi Ne padi v dimnik (2018) in Fatalna ženska (2021) ter pravljico Gospod iz Petovie (2021). Svoja likovna dela daje na ogled na samostojnih in skupinskih razstavah. Posveča se raziskovanju knjižne opreme in svoja likovna dela prispeva za naslovnice knjig, na primer: Veselje do življenja ali filozofija radoživosti, Samogotovost ter Virus in filozofija).
Vlasta Črčinovič Krofič v zbirki kratkih pripovedi Celica izhaja iz preteklosti, prikazuje pa tudi današnji čas. Njeno pisanje vsebuje avtobiografske prvine, sočasno se pisateljica vživlja v doživljanje različnih žensk, piše v prvi in tretji osebi, spregovori celo kot pasji štirinožec. Avtorica piše iskreno, iskrivo in duhovito. Njene kratke pripovedi imajo vse zaželene lastnosti te literarne zvrsti – od konciznosti, obratov, presenečenj, vrhuncev in paradoksov pa vse do nepričakovanega konca, lahko tudi odprtega, in ta omogoči, da si bralka in bralec konec izmislita ali izbereta sama in soustvarjata, morda pa skušata ugotoviti, kaj je imela v mislih pisateljica.
V zbirki je pomemben svet barv, občutkov in odzivanja na zunanje okoliščine. Očitno je, da je Vlasta Črčinovič Krofič tudi slikarka oziroma likovna umetnica, saj je njeno videnje tega, kar je okrog nje, pisano in večbarvno, avtorica opazi detajle, opisuje z izbranimi besedami in nadvse plastično. Zanimivo je, da je razen občutkov in vidikov duševnosti navedeno tudi to, kar se dogaja s človekovim telesom. Telo se na zunanje dogajanje odziva s tesnobo in prestrašenostjo, okoliščine povzročajo spremembe v njem. Marsikateri oris je prav nazoren, izoblikovan in jedrnat.
Protagonistke doživljajo vse mogoče: tiste, ki so mlade, se skušajo vključiti v družbo ter si pridobiti prijateljice in prijatelje, pri tem pa je iniciacija, ki jo morajo prestati, kar precej zahtevna. Starejše pesti starost, a si tega nočejo priznati in zrelo obdobje preživljajo karseda dinamično. Zgodi se, da se štiridesetletnica brezglavo zaljubi in zaradi predanosti moškemu izgubi premoženje. Če bi bili ljubezen in strast razumni, bi se ljudje najbrž bolj malo razmnoževali.
Posebnosti avtoričinega pisanja so tudi sanjski svet, polet domišljije in sledi magičnega realizma. Vlasta Črčinovič Krofič spretno suka pero, njen slog je izbrušen, sočen in jezikovno bogat, izrazi so slikoviti in povedno razvejani. V nekaterih odlomkih je stil nekoliko privzdignjen, v drugih realističen, v tretjih šegavo igriv.
V kratkih pripovedih je mogoče odkriti ali le zaslutiti humanost, prizanesljivost do drugačnosti in strpnost do različnosti, hkrati pa tudi nežnost in poetičnost. Nekateri odlomki zvenijo kot poezija v prozi. Pisateljica ne skriva čustev, vendar nikoli ne zdrkne v sentimentalnost. Obuja spomine na nekdanjo državo, piše o propadlih tovarnah in posledicah, ki so jih zaradi tega občutili nekdanji delavci in delavke. Časi so se spremenili: književnica napiše moderno, skoraj šifrirano elektronsko sporočilo in ga zatem pojasni. Nekateri njeni literarni liki uživajo droge; tudi to je naša realnost in avtorici ni do tega, da bi jo prikrila in olepšala. Ekološke problematike se loti posredno, duhovito in domiselno, njeno sporočilo pa je vseeno jasno in nazorno, in sicer: naravo je treba spoštovati in jo ohraniti prihodnjim rodovom. Izvirnost Vlaste Črčinovič Krofič je v tem, da spregovorijo narava sama in njeni pojavi. Poosebljanje je nenavadno, saj človeške lastnosti dobijo Sonce, njegov objestni sinček Žarko in vetrič. Navihani Žarko povzroči požar – goreti začne pohorska trikotna jasa. Dogodek je strašen, toda avtorica si ne more kaj, da ne bi bila aktualna, saj možakarje ne gane požar, ki divja v bližini, temveč se namenijo pogledati na splet in prebrati novice, kaj se pravzaprav dogaja. Res, postali smo takšni, da se ne zazremo več skozi okno, kakšno neki je zunaj vreme, temveč raje pokukamo v pametni telefon, da izvemo, kako in kaj.
Vlasta Črčinovič Krofič se domišljijsko povzpne vse do znanstveno-fantastičnega prikazovanja. Neznatni bitji se sporazumevata nekje v vesolju. Napoved ni optimistična: zgodi se lahko vse mogoče, življenje je negotovo, v njem je polno pasti.
Kar zadeva dogajalni čas, avtorica preteklost navezuje na sedanjost, dogajalni prostor pa sta Maribor in Pohorje. V eni od kratkih pripovedi se protagonistka znajde celo na Japonskem in tam doživi potres, toda ta dogodek je ne odvrne od tega, da ne bi uživala v prostoru, kamor gre še cesar peš in v katerem Japonci, tehnično vrhunski strokovnjaki, znajo tako prijetno, vlažno in toplo poskrbeti za človekovo ozadje.
Spremno besedo je napisala dr. Mojca Tomišić, urednica pri Kulturnem centru Maribor, ki se je literatkam in literatom zaradi vzornega sodelovanja zapisala v lep spomin. Med drugim pravi, da nas zbirka sedemindvajsetih kratkih zgodb popelje v resničnostni, tu in tam pa tudi pravljični svet, tak, ki se brutalno prepleta z realnostjo. Zgodbe so nastale na pobudo literarnih srečanj, spontano in ob doživljanju dogodkov, spominov in sanjarij. »Pretakajo se iz izmišljenega v sodobni svet, iz starega v lepo, iz življenjsko nevarnega v vsakdanje ter iz grotesknega v kruto.« (str. 79) Zbirka kratkih zgodb je po njenem mnenju zanimiv sprehod skozi fantazijski, še večkrat pa realistični svet različnih protagonistov, ki ponekod prestopa v naturalistične opise človekovih ravnanj v vsakodnevnem življenju, a bralca (bralko) s hudomušnostjo ter nepričakovanostjo zapletov iztrga iz primeža njegove lastne realnosti ter jo obogati in premoti s problemi in zadregami sočloveka. Mnenje o kratki pripovedi Celica, po kateri zbirka nosi naslov, sta podali tudi mag. Kaja Cvelbar in Savina Zwitter.
Slovenska poznavalka in proučevalka kratke pripovedi, literarna zgodovinarka prof. dr. Alojzija Zupan Sosič, je v pred nedavnim v radijskem pogovoru navedla, kateri slovenski književniki in književnice pišejo najboljše kratke pripovedi. Pisateljica Vlasta Črčinovič Krofič si vsekakor zasluži, da bi bila uvrščena v to skupino. Veliko ima povedati, njen ustvarjalni vrelec je neizčrpen.
dr. Marija Švajncer