Ervin Hartman: Inštruktor »trubačev«

   V kasarni v Ribnici se je po prvih mesecih uvajanja vojaško življenje nekako uteklo. Nekateri vojaki, zlasti Slovenci, smo se zasidrali v vojaškem klubu in v njem uresničevali različne projekte, take, ki smo se jih domislili sami, in one, ki so nam jih naložili starešine. Marjan Mušič je kot arhitekt okrog kasarne načrtoval ureditev zunanjih površin, Brane Weissbachar in jaz pa sva skrbela za glasbeno življenje, toda iznenada so nadrejeni ukazali, da moram v Postojno, kjer bom inštruktor tečaja vojaških trobentarjev. Z vso vojaško opremo sem se s težkim srcem odpravil na pot v Postojno. Prav noben od drugih vojakov mi ni zavidal moje premestitve. Brane ni skrival zadovoljstva, da niso premestili njega. Oddahnil si je in pri tem zatrjeval, da sam pač ni trobilec, saj je igral saksofon. Ostal je v kasarni in ob vikendih še naprej nastopal v Domu Jugoslovanske ljudske armade.

   Ko sem prišel v postojnsko vojašnico in spoznal šestdeset nadobudnih bodočih trobentačev z vseh koncev ljubljanskega vojaškega okrožja, se me je polastila zaskrbljenost, kako bom to zbrano druščino sploh poučeval in česa naučil. Bil sem edini »strokovni kader« in treba se je bilo pač potruditi.

Inštruktorja “trubačev” Brane Weissbacher in Ervin Hartman v Postojnski kasarni. Foto: Arhiv E. Hartmana

   Čez kak dan sem tičal v sobi, v kateri je bilo približno trideset vojakov. S hodnika se je zaslišalo glasno preklinjanje. Kdo neki se je razburjal? Naložen z vso opremo je po stopnicah prisopihal moj prijatelj Brane iz Ribnice. Njegovo zadovoljstvo, da ga ne bodo poslali v Postojno, ni dolgo trajalo. Kmalu je tudi on moral tja in s tem se je težko sprijaznil. Kaj mu je preostalo drugega, kot da je tudi on, pihalec, postal inštruktor trobilcev. Pihalci in trobilci pa se vendarle razlikujejo med seboj. Mladim učencem sta bila tako na voljo kar dva »strokovnjaka«. Nič nisem imel proti, prav nasprotno, v zadovoljstvo mi je bilo, da sva si delo razdelila in si s skupnimi močmi prizadevala, da bi iz vojakov napravila izvrstne godbenike, če pa že ne izvrstnih, pa vsaj znosne.

(Tekst je odlomek iz knjige Hartmanove prigode, Kulturni center Maribor, Frontier 176, 2021)

Ervin Hartman

Ervin Hartman je vsestranski glasbenik, predvsem pa dirigent. Njegov glavni instrument je bil rog. Poleg roga je temeljito spoznal igranje na tolkalih, sicer pa tudi druge pihalne in trobilne instrumente. Ob glasbenem izobraževanju je diplomiral še na Ekonomsko-poslovni fakulteti v Mariboru. Njegova poklicna pot je bila zelo raznolika in bogata, od trgovskega pomočnika do ekonomista s poudarkom na investicijah pa kulturnega animatorja, novinarja, bibliotekarja, glasbenega pedagoga, urednika, vodje marketinga do založnika. Ljubiteljsko pa se ukvarja tudi s slikarstvom. Leta 1990 je ustanovil podjetje Hartman d. o. o. glasbena založbena – instrumenti, ki ima pet trgovin z glasbili in muzikalijami po Sloveniji. Poštnemu pihalnemu orkestru je dirigiral skoraj 52 let, od leta 1967 do 2019. Ob igranju v raznih ansamblih in orkestrih je dirigiral pihalnemu in harmonikarskemu orkestru ter brass bandu. Napisal in uglasbil je tudi nekaj skladb za pihalne orkestre in komorne ansamble. Je ustanovitelj, ravnatelj in učitelj na Ljubiteljski glasbeni šoli KUD Pošta Maribor, ki uspešno deluje že od leta 1976, prav tako je tudi ustanovitelj (leta 2002) Godbe veteranov Štajerske, v kateri sodelujejo godbenice in godbeniki, starejši od 50 let. V njej sodeluje tudi tretjina glasbenikov iz Avstrije. Aktiven je tudi na organizacijskem področju, kjer opravlja razne funkcije v glasbenih odborih in komisijah na občinski, republiški in mednarodni ravni.

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.