V pisarnah nakaj ždi!

Razmislek ob fotografski razstavi Maje Mekine: Mreže teme.

Piše: Gregor Lozar; Foto: Maja Mekina

Srečanje umetnosti in prostora. Gotskih, black metalskih podob, ki govorijo o strahu in nekdanjih zaporov, obnovljenih in podarjenih umetniški birokraciji. Ampak o čem se pogovarjajo tile zidovi, takole v mraku, ko zadnja čistilka že splahnjuje krpe in se parkirišče prazni. Kakšno zgodbo govorijo črne slike o belih zidovih in obratno, kakšen svet ponujajo pisarne grozi.

Razstavo Mreže teme (Karlinia, 2021) še precej neznane fotografinje Maje Mekine, lahko razdelimo na tri sklope. V prvem delu nas, skozi zasanjano meglico, iz okna zapuščene hiše pogleda obraz. Bled mrtvaški obraz. Posmrtna poslikava temne pojave. Vrnitev necrkljivih. Kot da bi te pogledala stvar sama. Izmed dreves, iz kapelice, ali na okencu upravne enote. Neznana birokratka, ki odvrne: »Ni potrebe, saj vaš EMŠO pa poznam!« In človeka spreleti srh: »Od kod?«

Kot da te pogleda stvar sama!

Tam v temi nekaj ždi. Je pozorno. Zbira podatke. Kje živite? S kom živite’ Kje delate? Ste bolani? Zločinec? Imate denar? Ste bili kdaj v psihiatrični oskrbi? Mreža neznanega birokrata sega neznano kam. Le kaj vse ve? Ve vse? In zakaj? Za zabavo? Jo to vzburja? Me namerava ugrabiti? Izsiljevati? Ubiti? Ko pade mrak, ležim v postelji in razmišljam. Pletem mreže domišljije. Onkraj, v tišini, nekaj leze. Nekaj tujega. Neznanega. Tam za hodniki birokratske institucije čaka Pajek. Tema drugega sklopa Mekinine razstave.

Zbira podatke

V pisarnah nekaj ždi. Nekdo opazuje. Kot Luna na nebu. A to ni uradnik. To ni ječar, ki dokumentira vsak gib. To je zasebnik v ječarski uniformi, ki uporablja službene podatke v privatne namene. Gospod, ko bi vi vedeli, koliko smo se presmejali vašemu imenu. Se za trenutek pokaže. Obscenost! Užitek med sterilnimi stenami sistema. In od takrat je viden. Zmeraj viden, ta vojer. Opazujem ga, ko me opazuje. Zamišljam si, da si me zamišlja. Čakam ga če me čaka. Gledam luno in pletem to dvoumno igro zapeljevanja in groze, ko me včasih kot preblisk prešine: Pa je res? Kdo tukaj gleda? Luna ali jaz?

Opazujem te, ko opazuješ!
gregorlozar

Urednik, recenzent, avtor

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.