Matej Krajnc je avtor 56 pesniških zbirk, 17 romanov, 5 zbirk kratke proze, 7 strokovnih knjig in 14 knjig z oznako drugo. V pogovoru s Knjižnim moljem pa se predstavlja kot kritik. Je reden recenzent Kulturno medijskega centra Slovenije, kjer piše glasbene in književne kritike.

Ali tudi sami leposlovno ustvarjate?

Ustvarjam tudi leposlovno. To sem počel že tudi pred leti.

Katera so vaša osnovna pričakovanja glede estetskih plati leposlovnega dela, ki ga dobite v kritiško presojo?

Najprej ga moram prebrati. Pričakovanja vnaprej so jalova.

Kdo je glede ustvarjenega leposlovnega dela estetsko, družbeno, jezikovno-tehnično … hierarhično višje ali nižje: avtor/-ica ali kritik/kritičarka?

O lestvicah ne razmišljam, tako avtor kot kritik imata svoje mesto v tej prehranjevalni verigi.

Na kaj ste najbolj pozorni pri svojem delu, kaj so kriteriji dobrega pisanja?

Pismenost, elokventnost, slog in podobne zadeve, ki danes nimajo več nujno visoke cene. A to še ne pomeni, da ne štejejo.

Kaj je dobro pisanje?

Prašajte raji val morja, prašajte raj oblak neba – če ta dva znata odgovorit, smo si pri tem vprašanju kvit. Drugi del odgovora pa je že zgoraj.

Ali lahko/morajo avtorji posegati na področje kritike?

Če za to niso strokovno usposobljeni, raje ne. Pa še potem znajo biti zadeve zelo kočljive.

Ali je kritika integralni del leposlovnega ustvarjanja?

Ustvarjanja leposlovnega dela ne, o verigi pa smo že spregovorili

Bi morali biti kritiki v večji meri biti soudeleženi v procesu založništva?

Odvisno od strokovne usposobljenosti; pri nas je »kritik« zdaj že zelo širok pojem, ki zajema marsikaj, kar tja sploh ne sodi, denimo substitucijo za kak drug poklic. Tudi tisti, ki naj bi bili strokovno usposobljeni za to početje, ne izkazujejo nujno poglobljenega znanja in širine, ki ga ta poklic zahteva.

Menite, da bi avtorji/založbe morali upoštevati besede kritikov preden je delo objavljeno?

Ustvarjalnost in uredniško delo naj ne bi bila neposredno vezana na mnenje kritika. Urednikovo delo je, da prepozna kakovost ponujene literature; lahko se seveda posvetuje, a odločitev mora ostati avtonomna. Ustvarjalnost pa je, kakršna je – vsak ima pravico ustvarjati po svoje, idealno bi bilo, če bi na tej točki že delovala osebna sita, zunanja sita pa pridejo pozneje.

Kakšne odzive avtorjev pričakujete pri objavi kritike?

Nimam posebnih pričakovanj.

Kaj za vas pomeni prebrati tekst?

Ob branju tudi razmišljati, povezovati in beležiti. Kot kritik. Kot »navadni« bralec podobno.

Komu namenjate kritike, bralcu ali avtorju?

Svoje mnenje skušam podati tako, da aplicira na obe plati enačbe. Morda odprem še kakšno obzorje več, kar pride prav temu ali onemu v prihodnosti, a to je zgolj opcionalno.

V čem je razlika med kritiko in piar besedilom?

Odgovor je že v vprašanju.

Je bolj smiselno napisati slabo kritiko, ali knjigo zamolčati in zakaj?

V vsakem primeru je treba svoje mnenje strokovno natančno utemeljiti. Tu se tudi vidi, kdo dejansko je kritik in kdo nergač.

V čem je za vas smisel kritike, oz kaj kritika počne?

Odgovor je bolj ali manj zapisan že v prejšnjih alinejah. Nekateri pravijo, da kritika nima smisla. Drugi pravijo, da brez nje ne gre. Tretji bolj malo pravijo in več naredijo.

Kaj je slaba kritika?

Slaba kritika je zlasti tista, pri kateri se takoj opazi nekompetentnost kritika. Pri tem mislim na strokovno. Osebne preference v takem tekstu nimajo česa iskati.

Je za kritika bolje, da pozna ali ne pozna avtorja?

Je to tudi vprašanje za avtorja?

Kako bi sprejeli, če bi knjiga, ki ste jo ˝sesuli˝ postala hit,

oziroma, se kritik lahko zmoti?

Nihče ni nezmotljiv. A če sem določeno knjigo presojal po vseh merilih, ki veljajo za strokovno kritiko, imam seveda čisto vest, tudi če knjiga postane uspešnica. Obstajajo namreč faktorji, na katere ne moremo vplivati, ne glede na to, kako vestno smo opravili svoje delo.

Opišite bralca?

Bralec voli disko, a ja kolo šumadijsko.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.