Knjižni molj sprašuje – Marija Švajncer, avtorica

Filozofinja, publicistka in pesnica. Rodila se je v pisateljsko-novinarski družini. Osnovno šolo in gimnazijo je obiskovala v Mariboru. Na Prvi gimnaziji je dobila dijaško Prešernovo nagrado za ciklus pesmi Pesimizem neke mladosti. Pesmi in prozo je v mladosti objavljala v Dialogih, Katedri, Tribuni in Večeru, pravljice pa v 7 D.

V Ljubljani je študirala filozofijo in primerjalno književnost. Iz filozofije je diplomirala, magistrirala in doktorirala. Kot predavateljica filozofije je že vrsto let zaposlena na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru. Objavila je pet knjig s filozofsko vsebino in številne članke. S študentkami in študenti je preživela veliko prijetnih trenutkov.

Z literaturo se je spet začela ukvarjati v zadnjih letih. Piše pesmi, romane, esejistična in filozofska dela in redno objavlja recenzije tekočih objav.

Ali verjamete v umetnost?

Da, verjamem v umetnost, še več, umetnost je tako kot filozofija moje življenje, bodisi lastno ustvarjanje bodisi spremljanje in sprejemanje velikih človeških stvaritev in dosežkov.

Katere vrste poslanstev, smislov, namenov, ciljev, itd. … ima leposlovno ustvarjanje?

Leposlovno ustvarjanje govori o življenju in prelomnicah v njem, tako lepih in osrečujočih kot ogrožajočih in bolečih. V umetniškem jeziku je podana podoba bivanja in določil človekove vrženosti v svet v Sartrovem pomenu besede. Književnice in književniki se človeško uresničujejo in v besedo prelivajo svojo notranjo potrebo po ustvarjanju, se dajejo in izročajo javnosti ter tako osmišljajo svoje življenje.

Katera poslanstva ima ustvarjanje na osebni ravni avtorja/-ice (z osebne perspektive avtorja)?

Individualno ustvarjanje je naravna danost, geni so pri tem vsekakor pomembni. Seveda se je treba »učiti« pri drugih avtorjih in avtoricah in čim več brati, toda pisanje je nekaj, kar človeka kliče in daje smisel njegovemu življenju, da piše in se predaja besedi, išče nove izrazne možnosti in si želi, da bi čarovnijo, ki se mu dogaja, začutili tudi drugi ljudje.

Katera poslanstva ima ustvarjanje na širši družbeni ravni (tj. širše družbene perspektive)?

Izraz poslanstvo je usmerjen v kolektivno delovanje in pomeni, da je treba pisati z namenom, cilji in odgovornostjo. Umetniško dejanje je svobodno in pogosto odmaknjeno od zavezanosti drugim ljudem, seveda pa je vsak pisec otrok svojega časa, do neke mere povezan z določili skupnosti, zrasel z družbo in določen z moralnimi vrednotami. Uporništvo izhaja iz zgroženosti nad družbenim dogajanjem in svetom. Vse skupaj ima še politične razsežnosti, saj so odločevalci tisti, ki umetniškemu snovanju namenijo denar ali pa ga ovrednotijo slabšalno in izrečejo zadnjo besedo, seveda odklonilno.

Kaj je osnovni, poglavitni smisel umetnosti nasploh?

Umetnost je izraz človekove ustvarjalne moči in tisto, kar naj bi bilo v družbi slišano in brano. Stara filozofska shema na področju estetike je govorila o trojnosti umetnika (umetnice), umetniške stvaritve in sprejemnika (sprejemnice), ki mu je umetniško delo namenjeno. Razmerje ima notranjo dinamiko in možnost, da ima večji pomen zdaj prvo, zdaj drugo in zdaj tretje. Umetnost omogoča duhovno bogatenje, spodbuja premislek o lastnem položaju med drugimi individui in izrisuje človekovo podobo. Življenje lahko napravi bolj sproščeno in lahkotno, tudi dela, ki vzbujajo smeh, so namreč nadvse pomembna.

Kaj je osnovni, poglavitni smisel leposlovne umetnosti?

Smisel je mogoče iskati tudi v lepoti, ki jo umetnost ponuja, odkrivanju življenjskih resnic in modrosti, primerjanju podobe, ki jo daje, z lastnim življenjem, in iskanje odgovorov na vprašanja, ki človeka pretresajo v času hudih konfliktov, onesnaževanja narave ter nasilja v družini in družbi. Zamisliti se je mogoče nad moralnimi dilemami in iskati izhod iz osebne stiske. Vživljanje v junake in antijunake pomeni možnost dokopati se do resnice. Tudi kadar se leposlovna umetnost vrača v preteklost, v bistvu govori o današnjem času. Minljivi smo, le kratek čas smo tukaj, literatura po svoje zaustavlja smrt.

Kakšno je prevladujoče mnenje slovenskega ljudstva oziroma prebivalstva RS o leposlovnih avtorjih/-icah kot osebnostih?

Slovenke in Slovenci se s pisatelji (obeh spolov in drugih) radi srečujejo osebno, in to od vrtca do univerze za tretje življenjsko obdobje. Neposredni stiki in bližina morda vplivajo tudi na to, da ljudje potem tudi sami posegajo po knjigah, ki jim jih kdo predstavi. Teh srečanj je v Sloveniji veliko (no, koronavirus je storil svoje in je zato pogovorov manj). Duhovite osebnosti jih spravijo v dobro voljo in jim polepšajo turobne dneve. Morda so nekateri pisci videti čudaški in nekoliko posebni, toda v tem je pogosto še dodaten čar.

Katerim osnovnim etičnim vodilom naj pri svojem leposlovnem ustvarjanju sledi avtor/-ica?

Vprašanje je zapleteno, odgovor nanj pa še bolj. Umetnost ne sme biti črno-belo prikazovanje življenja in moralistično zgražanje. V literarnih delih so prikazani junaki in antijunaki, njihovo ravnanje je raznovrstno. Bralke in bralci so tisti, ki jih sprejemajo ali zavračajo in si o njih ustvarijo vrednostne sodbe. Sartre je zapisal, da ne more biti kakovostnega romana, ki poudarja rasizem, sam pa je v drami Zaprti v Altoni dovolil, da so na oder stopili vojni zločinci, v Zaprtih vratih pa nemoralneži. Lolita, roman Nabokova, velja za umetniško delo, čeprav je njegova tematika pedofilija. O etičnih vodilih lahko govori filozofija, zlasti filozofska panoga etika ali moralna filozofija, umetnost pa si pri tem jemlje svobodo in je relativizirana. Če bi s polic odstranili knjige piscev, ki so veljali za pokvarjence in izprijence, bi zazevala praznina.

Ali in če da, kako naj se v leposlovnem delu odraža »družbena soodgovornost« avtorja/-ice?

Umetniško delo je avtonomno in ne more biti socialni korektiv. Seveda pa je pomembno, kakšno je avtorjevo miselno obzorje – napredno ali konservativno. Obstaja več teorij, ki govorijo o tem, da je treba umetniško delo obravnavati ločeno od avtorja. Nekatere od njih pravijo, da ni pomembno, kakšen je bil kot osebnost, nemoralen in koraboracionist, zapornik ali ženskar, odločilna je umetniška kakovost. Seveda so o tem deljena mnenja, odgovori in odločitve so politizirani. Ne nazadnje pa so bralke in bralci tisti, ki se odločajo, po katerih knjigah bodo posegali.

Kako se pripravite na pisanje, ali čakate na navdih ali ga kako izvabite, in če, potem me zanima, na kakšen način vam to uspe?

Imam veliko srečo, da sta bila mama in oče novinarja, prva v kulturi pri Večeru, drugi pri mariborskem radiu, se pravi človeka, ki s pisanjem nista odlašala, temveč sta sedla k pisalnemu stroju in napisala, kako je potekal kak dogodek ali kar jima je naložil urednik. To so pač geni, za katere nimam sama nobenih zaslug. Dano mi je in moram pisati. V mislih neprestano sestavljam besedila, pogosto tudi med spanjem.

Za pesmi in prozo se od nekod prikrade navdih in tedaj začutim napetost, da nekaj moram spraviti iz sebe, filozofska besedila pa pišem tako, da izhajam iz družbenega dogajanja ter pomembnih del v zgodovini filozofije in sodobni filozofski produkciji. To je običajna metoda, ki pa seveda ne sme okrniti izvirnosti in navajanja lastnih spoznanj.

Ste odprti za predloge urednikov, recenzentov, ali je vaša umetniška vizija zaključena, ko delo zaključite?

Imam veliko srečo, da je moj urednik Dušan Hedl odprt in dobronameren urednik. Nikoli ne posega v moja besedila in strpno sprejema moje odločitve. Ko delo dokončam, že načrtujem novo pisanje.

Marija Švajncer, filozofinja, esejistka, pesnica in kritičarka.

Kaj je vaš namen kot avtor/-ca, kakšne občutke ali reakcije želite izzvati iz bralcev?

Rada bi, da bi me brali. To nikakor ni lahko doseči. Po znižani ceni kupujem svoje knjige in jih podarjam prijateljskemu in sorodstvenemu krogu, vendar imam vtis, da je le malo takih, ki jih tudi preberejo, sploh filozofske monografije in eseje. Upam, da se motim.

Jemljete pisanje kot delo, hobi ali kaj drugega?

Pisanje je zame delo, ki je v središču mojega življenja in osmišljanje življenjskega časa. Če se še tako slabo počutim, pišem. Mladinski roman Samotni bralec sem napisala v obdobju, ko se me je že polastila bolezen, a tega še nisem vedela. Pisala sem kot za stavo in tako rekoč proti smrti.

Kdaj je knjiga zaključena?

Knjiga ni nikoli dokončana. Moški v fotokopirnici je postal že skoraj moj prijatelj, tolikokrat prihajam k njemu, da mi z USB-ključka preslikava moj rokopis. Do tujega pisanja sem pravopisno in vsebinsko pikolovska, do svojega pa še bolj. Lahko bi rekla, da sem jezikovna »udbovka«, moja prijateljica Mojca Marič pa pravi, da je sama pravopisna teroristka. Morda pa ne bi bilo nič narobe, če bi bilo več takih zagnanih in agresivnih dam, saj bi bila tako pravopisu namenjena večja skrb. Čedalje bolj postajamo dvojezični in to mi ni prav nič všeč. Zgodil se je Brexit, pri nas pa še vedno velja prepričanje, da nekaterih stvari ni mogoče povedati po domače, v maternem jeziku, temveč v angleščini.

Kakšen je vaš postopek pisanja?

Uporabljam računalnik, velikokrat pa najprej pišem na roko. To se izkaže kot ustrezna izbira. Misel gladko teče, roka jo uboga. Ko besedilo prepisujem, se domislim še česa novega. Kadar napišem knjigo, jo najmanj trikrat fotokopiram in vanjo vnašam slogovne in druge popravke in dopolnitve. Do sebe sem najbolj stroga.

Kadar pišem, zmeraj poslušam klasično glasbo, saj se tako odklopim od vsega drugega. Tudi sicer sem strastna ljubiteljica glasbe, in to ne samo klasične.

Kakšno je pri vas razmerje med idejo in rokodelstvom?

Nisem več mladenka in je razmerje med idejo in rokodelstvom kar v redu. Imam dolgo kilometrino, tako da mi obrtniški vidiki ne povzročajo kdove kakšnih težav. Idej je kar nekaj. Če mi bo dano, bi še rada pisala.

Kakšna je vaša poetika, katere standarde v besedilu skušate doseči?

Ker sem tudi sama literarna kritičarka, si prizadevam, da je delo notranje strukturirana, urejena in smiselna celota, dovolj zanimiva in bralna. Pomembna sta tako vsebina kot slog. Želim si, da bi se tematsko domislila česa novega, drugačnega in morda tudi presenetljivega. Pomembna so tako čustva kot razum.

Kakšna je za vas razlika med pisanjem poezije, proze, dramatike, esejistike, publicistike in neumetniških besedil?

Pišem poezijo, prozo, dramatiko (lutkovne igre in dramske prizore), filozofske monografije, eseje, literarne kritike in različne recenzije. Pri vsem tem zelo uživam. Dela se nekako menjavajo med seboj: po končani filozofski monografiji me zamika nekaj čisto drugega, na primer poezija ali pa zgodbe za otroke. Kadar se ukvarjam s filozofijo, ne pišem pesmi. K pisanju me spodbudijo različni natečaji, zlasti anonimni.

Knjižne ocene nastajajo tako, da posamezna dela temeljito analiziram. Ker so knjige moja last, jih podčrtavam in vanje vnašam pripombe, opazke, pomisleke, vprašanja in pohvalo. Ko sem pred kratkim za radijsko oddajo S knjižnega trga, ki jo na Arsu skrbno ureja Vlado Motnikar, napisala oceno romana Ringlšpil pisatelja Franja Husama Najija, sem na koncu ob antijunakovem življenjskem porazu jokala kot dež. Analiza in ocena pač nista brezosebni. V literarnih stvaritvah iščem predvsem tisto, kar se je avtoricam in avtorjem posrečilo, in nikoli nikogar ne razvrednotim.

Navdih za pisanje mladinskih del sta med drugim moja vnuka Gal in Aljaž, delno pa tudi sin Zmago, devetnajst let mlajši od brata Damijana. Lutkovne igre nastajajo tako, da se predajam domišljiji. Morda imam v sebi dvojnost: v odnosu do filozofije sem racionalna in resna, mladinska književnost pa v meni spodbudi mojo drugo, otročjo plat. Ne gre za oživljanje otroka, otročja in razigrana sem vse življenje, ne glede na to, kar se mi primeri. Ta lastnost ohranja mojo radoživost in mi pomaga premagovati bolehnost. Kot da se mi ne bi moglo dogajati kaj boljšega, so se me v življenju polaščale različne bolezni. Pokažem jim osle in sedem za računalnik. Tako, draga Marija, zdaj boš pisala in nehaj se smiliti sama sebi!

Kaj je za vas knjiga v prvi vrsti, umetniški izdelek ali prodajni artikel?

Moralistično in dušebrižniško bi najbrž morala odgovoriti, da je knjiga zgolj umetniški izdelek, raje pa bom pomislila na to, da si tako avtor/ica kot založnik želita, da bi knjiga prišla v čim večjem številu med bralce in bralke, rada bi jo torej prodala. Dosegljiva je v knjižnicah, toda na uspešnice je treba dolgo čakati. Ljudje smo pač takšni, da v gostilni za hrano in zapitek mirno odštejemo velik znesek, skoraj vsaka knjiga pa se nam zdi predraga, da bi jo kupili. Doma imam veliko knjižnico. Ko sem bila predavateljica filozofije, sem knjige kupovala kot svoje delovno orodje. Obožujem jezikovne priročnike in tečaje tujih jezikov. Nekaterih knjig te vrste najbrž ne bom nikoli niti odprla, toda občutek, da so ob meni kot posebna možnost, me spravlja v dobro voljo.

Kaj za vas pomeni oddati tekst, izdati tekst, promovirati tekst?

Ko oddam besedilo, je to zame veliko veselje in olajšanje, ne pa tudi pričakovanje. V Sloveniji piše zelo veliko ljudi in zgodi se, da mnogo knjig sploh ne vzbudi nikakršne pozornosti. K sreči izhaja Bukla, tako da je vsaj v njej moč najti informacije o knjižnih novostih, prisluhniti pa jim je mogoče tudi po radiu. Radio, zlasti nacionalni, je moj prijatelj, saj mi v času covidne krize ponuja vrsto kakovostnih umetniških, kulturnih in informativnih oddaj.

Opišite bralca!

Samo predvidevam, da ga ni popolnoma zasvojil pametni telefon in verjame, da je kaj bistroumnega, modrega, sočnega, zabavnega, pikantnega, poučnega ali kakršnega koli že mogoče najti tudi v knjigah.

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.