Piše: dr. Marija Švajncer

Pri mariborskem Kulturnem centru, zavodu za umetniško produkcijo in založništvo je v zbirki Frontier izšla antologija pesmi slovenskega pesnika Boruta Gombača z naslovom Razmerje med strunami (2021). Spremno besedo je napisal Muanis Sinanović, grafično zasnovo je pripravil Peter Dobaj.

Kako brati antologijo? Kot novo celoto, izbor najboljših pesmi iz posameznih zbirk ali spodbudo za ponovno prebiranje že izdanih knjig in poseganje po njih? Najbrž nekaj od vsake predvidene možnosti, seveda pa je mogoče iskati tudi skupne lastnosti, posebnosti in kakovost izbranih, sicer že objavljenih pesmi. Nagrajena pesniška zbirka je še dodaten izziv za srečavanje s pesnikovim ustvarjanjem. Borut Gombač je leta 2020 za svojo peto pesniško zbirko z naslovom S konico konice jezika dobil Veronikino nagrado. Žirija je tedaj zapisala, da nas nagrajena pesniška zbirka ponovno spomni na razliko med ustaljenim pojmovanjem jezika kot odraza resničnosti in jezika kot snovi, ki ima zmožnost tvorjenja pomenov ter oblikovanja različnih in nasprotujočih si resničnosti. To je jezik, ki ne sporoča, kakšen je svet, temveč pesnika in bralca vanj umešča. V Gombačevi poeziji je prepoznala tudi poziv k polnokrvnejšemu in bolj miroljubnemu sobivanju.

V pesmih iz zbirke Razblinjene dlani (Sukulturni azil, 2003) je opaziti sledi nadrealizma. Napisane so v prvi osebi, lirski subjekt ali pesniški jaz si vzameta besedo, ki prepričljivo odmeva. V verzih je veliko navezovanja na človekovo telo in njegove dele, lahko bi rekli, da je to poezija telesa v žlahtnem pomenu besede; v njih so kosti, dlani, roke, koža, stopala, pljuča, srce in meso. Pesnik pravi, da je vsa teža v blazinicah prstov, zdi se mu, da je globoka od razgretega mesa in odtekle krvi. Ko se bo poet zazrl v svojo zaprto veko, bo prvič videl svoj resnični obraz in takrat se bo stekleno telo odlepilo od besed in le-te ne bodo več samo pesnikove. Nazadnje se zgodi, da nima telesa, čeprav je njegov jaz plima mesa. Tisto, kar je nemogoče, v poeziji postaja resnično, saj umetnik z zradiranimi prsti tipa in prijema ter z izbrisano dlanjo z vso močjo vleče. Oklene se izruvane besede ter si zastavlja vprašanja, in to taka, ki so včasih pomembnejša od odgovorov.

Kdo sem, ki vprašam,

čigav je ta verz?

Kaj sem,

ko me napiše pesem?

Tu in tam je slutiti tudi poetovo utesnjenost in nemoč, svoje pojavljanje doživlja kot kamero, marsikaj se obrne v svoje nasprotje. Kljub introvertiranost opazi tudi dogajanje zunaj sebe, zlasti v naravi. Vidi belo nebo, črto obzorja, zadnjo snežinko in ptico.

V zbirki Sence in sinkope (Litera, 2007) Borut Gombač postane mestni pesnik. Njegove pesmi so oblikovane iz štirivrstičnih kitic in rim. Tretja kitica je napisana v ležečem tisku in najbrž pomeni pomensko središče pesmi. Verzi so lepi in ubrani, pesmi imajo ritem (lunin jezik svetlo brodi / po razliti črni kavi.). Pesnik opazuje in v stihe tke dogajanje okrog sebe, hkrati se povzpne tudi v subtilna spoznanja in sluti, da med zvezdami čas diši po brezčasju.

Nekdo se rodi v nekem trenutku,

nekdo pa v nekem trenutku umre.

A trenutek je zmeraj trenutek v osnutku,

ker čas se nikoli v čas ne zapre.

Nanizane so impresije in krokiji, dogajanje je včasih obrnjeno (Most in reka dolgih zim / na ograji plezaš nase.), pojavi pa personificirani (Razpljuskane šipe sanjajo mesto). Tudi v teh pesmih so vprašanja: pesnik bi rad dognal, kje je in kje ga ni. Nekatere pesmi so abstraktne in skrivnostne v postavljanju življenjskih ugank in prikazovanju eksistencialne stiske. Med pojavnostjo in zaznavanjem zazevajo razlike.

V zbirki Prehod (Založba Pivec, 2013) pesnik ponuja pesmi v prozi in spet bi ga bilo mogoče imeti za urbanega poeta. Mestne podobe se vtisnejo vanj, dogajanje je določeno z njegovim videnjem in subtilnim odzivanjem na prostor in čas. Odziva se na realnost in hkrati tke novo, drugačno in tako stvarnost, ki je videti privzdignjena. Trajanje občuti tako, da se preteklost in prihodnost nikoli ne srečata. Primeri se, da ponoči v prazni garažni hiši plešeta ona in on, plesno umetelnost izvajata na glasbo, ki se oglaša iz avtomobila.

Tudi v teh pesmih je nekaj nadrealizma. Pohodniški palici sami prehodita svojo pot in se v enakomernih korakih dvigata po neprehodnih gozdnih poteh.

Ko prispeta na vrh, se za trenutek ustavita, kot da bi se hoteli s pogledom posloviti od mesta

spodaj v dolini. Potem poiščeta najvišje drevo in po stoletnem deblu odtavata vase.

V pesniško zbirko Prehod je uvrščena pesem, po kateri nosi antologija naslov, in sicer Razmerje med strunami. Člani glasbene skupine se zaradi neuglašene kitare odločijo, da je treba solo posneti še enkrat. Kitarist, ki je veljal za glasbenika s popolnim posluhom, se mršči, kitaro jezno zažene v kot in s težo konjskih kopit uniči glasbilo. Ko se umiri, s prsti desnice zanosno prebere tišino in razpadla kitara je znova v njegovih rokah, neuničljiva in uglašena z nepredvidljivostjo trenutka. V tem je globoka simbolika: nasilno ravnanje marsičesa ne more uničiti, udarci strunam ne uspejo odvzeti zvoka.

Pesmi v Popevkah, songih in šansonih (Kulturni center Maribor, 2017) kar kličejo po uglasbitvi. Rime so izbrane in lepo zveneče. Gombač pričara poslednje slovo na pogrebu in napiše verz:

Glasba prinaša čarobni občutek,

da nič ni več nič, ampak vse.

Besedo da ljudem z roba, takim, ki jih je življenje neprijazno zaznamovalo in si zaslužijo stihe nežnega sočutja. Njihove neznatne usode so postavljene v mesto, odrinjenim ljudem čas polzi iz rok. Včasih je dogajanje preprosto, ljudje se znajo tudi veseliti, toda zgodi se, da reka Drava naplavi truplo.

Za pesniško zbirko S konico konice jezika (Književno društvo hiše poezije, 2019) je pesnik Borut Gombač, kot sem že omenila, prejel Veronikino nagrado. V njej se pojavi novost – intelektualizem. Mešajo se refleksije, razlage in pojasnila, avtor uporablja kar precej tujk. Zdaj se namesto nazornega telesa pojavita torzo in raztelešeno telo. Verz je svoboden, štirivrstičnice ne prevladujejo, besedišče je izbrano, slog izbrušen, verzi čudovito lepi. Pri nekaterih pesmih se je treba zaustaviti dlje časa in razbrati sporočilo, toda nazadnje je estetki užitek zato toliko večji. Abstraktnost se meša s konkretnostjo, tudi v teh pesmih je kar nekaj zaobrnitev (Stopam skozi svoje korake, / da ne prebudim tal.) Nekatere pesmi so tudi filozofske.

vse,

kar je komaj več,

kot to,

da je,

vse,

kar sem komaj več,

kot to, da sem,

Pesnika preveva komaj zaznavna slutnja, toda pusti se zavesti neznosni moči konteksta. Zamisli se nad simboliko šahovske igre, pomisli na zmagovalca in poraženca, možgansko kombinatoriko, prehod v metaforiko in možnost, da se šahovska partija spremeni v poezijo. Figure imajo svoje posebne značaje, dramaturški lok je skrajno napet, poraja se presunljiva lepota, hkrati pa se ni mogoče izogniti nečloveški krutosti celotnega planeta. Ne pozabimo na paradokse in presenečenja: pesnik namreč začuti, da je pravzaprav nekako mogoče pojasniti prav vse razen ptice, ki se vsakič znova spusti nad šahovnico in tik pred matom odnese kralja. Gombač tu in tam negira domislice in velike modrosti ter priznava, da kaj blekne tja v tri dni in s tem preseneti tudi samega sebe, toda zato ne spremeni kakovostne celote. V pesmi S konico konice jezika, po kateri je zbirka dobila ime, se vrne k telesu in njegovim delom, vidi tudi sneg, toda zdaj je vse drugače, razgaljene prsi lahko zadene izstreljena krogla.

Pravzaprav se svinčena konica že dotika kože,

lahno

in neskončno nežno.

Naključni detajl zna spremeniti v živo, organsko, otipljivo in čutno sedanjost. Njegove besede imajo moč. Poet zmore toliko vsega.

Borut Gombač je pesnik s pisano ustvarjalno paleto, na katero zna nanizati različne barve. Zmore ustvarjati z refleksijo, obvladano osebno izpovedjo, opisovanjem, prepuščanjem dotikom spreminjajoče se narave, vživljanjem v življenjski položaj deprivilegiranih oseb in filozofsko zamaknjenostjo. Njegova pesniška beseda se spreminja, toda ves čas je njeno poglavitno sporočilo vednost o življenju in njegovih odtenkih. Umetnika je mogoče uvrstiti na sam vrh sodobne slovenske poezije.

Pesnik, pisatelj in kritik Muanis Sinanović v spremni besedi Zamolkli zven neskončnosti med drugim zapiše, da kot vsaka močna poetika tudi Gombačeva znotraj sodobne slovenske pesniške krajine predstavlja unikaten pojav, zanjo je značilen spoj med zvočnostjo jezika in semantiko, ki se neopazno prelivata druga v drugo.

dr. Marija Švajncer

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.