Poezija, vstrojena v kožo

Razstava: Media Nox, med 27. in 30. oktobrom

Piše: Tonja Jelen

Letošnja odločitev aktivista, pesnika in montažerja Dejana Kobana je ena od radikalnejših. Gre za tetoviranje slovenske sodobne kratkepoezije. Pesnik vabi pesnike in pesnice, da z največ petimi verzi odgovorijo na njegovo vabilo. To je – da si bom vtetoviral tvoje verze. Odločitev je neizpodbitna. Čeprav Koban priznava, da s tem nosi odgovornost in morebitno obžalovanje, pa pravzaprav promovira poezijo. Tako ali drugače – z njo navdušuje ali provocira. Recepcije drugih so vedno različne.

Telo je medij. Medij, ki kaže naše zdravje, naše duševno stanje, obliko fizionomije, skratka z njim nosimo pezo ali lahkoto trenutnih stanj. Pomembna ideja razstave je predvsem koža. Koža, po kateri se piše, po kateri se delajo vrezi najrazličnejših misli različnih pesmi.

Tetoviranje je namreč eno od tistih vrst umetnosti in ritualov, s katerim lahko pokažemo naš odnos do sveta. Porast tetovaž je velik. Telesa-kože so vedno bolj nosilci sporočilnosti, svojih intimnih razmišljanj, svojih izražanj. Dejan Koban se je odločil, da bo svoje telo prepustil tetovažam najrazličnejših poetik slovenskih pesnic in pesnikov.

Gre za projekt žive knjige, poimenovan Pre_več. Pesmi, ki so torej spisane za ta namen, kažejo raznotere pesmi in postopke. Idejnemu avtorju jih je vtetovirala tetovatorka Lina Sabari. Tipografija spominja na črke, ki jih je zapisoval pisalni stroj. Do razstave, ki je potekala konec oktobra v Media Noxu v Mariboru, je Koban imel vtetoviranih 32 pesmi, od tega jih je na novo predstavil pet. To je bila poezija izbranih avtoric_jev Nina Flisarja, Tiborja Hrsa Pandurja, Tonje Jelen, Nine Medved in Helene Zemljič. Nekateri izmed teh so na otvoritvi prebirali tudi svoje pesmi. Predtem je svoje telo, samega sebe, s prvimi vtetoviranimi sedemindvajsetimi pesmimi razstavljal v galeriji ŠKUC v Ljubljani.

Od 27. oktobra do 30. oktobra pa so v Media Noxu v sodelovanju z MKC Črko sodelovale različne avtorice. Nela Poberžnik z izjemnim kratkim filmom, ki kaže na nasilje žensk in majhen prostor, ki protagonistki omogoča le še večjo pohabo same sebe. Tudi tukaj je telo medij; kot okrvavljeno, golo, zaletavajoče se v steno, prikazuje negativnost. Bela vrata, ki so zaprta, igralki, sami v zgodbi, ne omogočajo izbire odhoda. Pobega. Še več. Zraven njih se vedno bolj zaganja v steno. Brutalnost je skupni kazalnik, ki ga je mogoče povezati s to videoinstalacijo. Videti je bilo mogoče tudi videoposnetek tetoviranja na Kobanovo kožo, ki ga je izvedla-posnela Gaja Naja.

Vidnejša razstava je bila tudi v spodnjem prostoru, in sicer delo Urše Majcen. Gre predvsem za kritičen razmislek o prostoru in času, ki ga živi avtorica. V intimi svet, kolikor je glede na predmete razbrati, pa nas je povabila Nežka Štruc. Intimni predmeti so vedno nosilci in kazalci naših življenj. Ob teh predmetih pa je bila prikazan avtoričin poskus uglasbitve poezije. Razstavljeni drobni predmeti vzbujajo različne asociacije, prikličejo tudi spomine otroških iger.

Sporočilnost akcije in razstave je jasna – to je nenehen angažma in odzivnost-sporočilnost na svet, ki ga živimo.