Recenzija pesniške zbirke Bežnost Andree Birmanac

Učinki verzov v poudarjenih trenutkih

Andrea Birmanac, Bežnost, Maribor: Kulturno društvo Mariborska literarna družba, zbirka Mariborska literarna družba – Prvenci, 2020

Piše: Tonja Jelen

Pesniški prvenec Andree Birmanac (roj. 1984 v Beogradu) Bežnost je predvsem ubesedena prvinskost doživljanja. Pa vendar to niso le bežni, površni vtisi, kot nas mogoče želi zavesti sama naslovljena zbirka, prav tako to niso samo osebnoizpovedne pesmi, temveč predvsem opažanja vsakodnevnosti in vpogledi v že minulo obdobje, in to je otroštvo.

In vse to zgoraj našteto je spesnjeno z nežnim, tenkočutnim in globokim opazovanjem, ki pusti določeno sporočilo oziroma vtis. Prav ta je pomemben pri samih začetkih pesmi, ki jih bolj ali manj vsako uvede z določenim trenutkom – najsi bo to stanje na primer v pesmi Srečanje: »Rdeča slušalka / se je zibala / z glavo / navpično / k režastim tlom / govorilnice.« ali dogajanje, na primer v pesmi Srečen konec, ki ponuja raznosežnosti: »Zeleno modri svet / so prebredli / njegovi lačni otroci / in si vzeli svoje.« Tako nas pesmi soočajo z živim dogajanjem okoli nas in nas ne puščajo mlačnih, kajti zbirka nas ves čas pretresa z različnimi dogodki in pojavi, ki se kažejo na poti domov ali jih je mogoče videti in slišati z okna. Prav ta je eden od pomembnih medijev, ki omogoča pretoke opazovanja spodaj na ulico oziroma cesto in zgoraj na nebo.

Pesmi iz te bežnosti se torej intenzivno napajajo predvsem iz samega trenutka, ki ga uzre, opazi ali mimobežno, a hkrati prav močno, doživi avtorica. Najbolj uspeli so kot naslikane podobe, ki jih je mogoče uzreti kar iz sobe subjektke (kjer pa se skorajda nikoli ne dogaja prav nič) in jih nato spretno da v pesem. Gre za hipce, ki jih sicer lahko doživi vsak, a kako to hitro fotografirati, kaj šele spesniti, je verjetno vprašanje, ki se poraja marsikomu. Prav te »bežnosti« oziroma drobni trenutki se torej smiselno spajajo v obravnavane pesmi, ki jih z nekaj verzi spretno izpelje v celotni, tudi kratki pesmi, denimo: »V trenutku največje otožnosti / tiho priplujejo mimo / in / prinesejo mir.« Ta v celoti citirana pesem je poimenovana Kresnice, kar je še ena izmed boljših specifik pesmi, da je poanta pesmi zajezena (in potem se ta beseda tudi ne ponovi) že s samim naslovom pesmi. Ti se potem razvijajo, kot že omenjeno, predvsem v zajezitev posamičnega hipa, ki kaže predvsem na avtoričino tenkočutno opazovanje sveta. Čeprav nam avtorica večkrat poudari otožnost, pa je mogoče uzreti v takih pesmi veliko svetlobe, saj prav v teh razpoloženjih najde mikro drobce, v katerih je najti pravzaprav lepoto. In to presežno, kajti ta pesniški jaz, poimenovan čakajoči za oknom (iz pesmi Pizzicato), kar naprej išče in odstira: »Diham / v vsem / in vse diha / v meni – // ostajam jaz, postajam jaz« iz pesmi Sprejemanje. Ta subjektka se tako tudi razstavlja in sestavlja na novo sredi vseh teh bežnosti, ki jih doživlja in si jih globoko vtiska vase.

Ne gre spregledati, da tu in tam avtorica preigrava že znane zgodbe, ki jih prestavi v »sodobne« pesmi, kot se je včasih reklo, v moderne pravljice. Taka je torej variacija na Andersenovo pravljico o Palčici. A. Birmanac Palčici spremeni lupino v plastično ladjico in ta Palčica je zdaj torej hčerka iz Andersenove pravljice. Kratke domislice so kljub malce nerodnemu izpeljanemu jeziku vseeno več kot popestritev preigravanja z domišljijo. V taki pesmi lahko najdemo tako nastavke za ekokritiko kot tudi feminizem. Usoda ženske ujetosti tako nikoli ni končana, tudi odpadki se nabirajo povsod, v njih pa je najti žrtve, ki so lahko tudi prebežniki. Tako taki problemi niso nikoli razrešeni, temveč še zmeraj plovejo kot sama voda. Tudi drugače je opaziti, da nas pesnica pogosto sooča s svojim odnosom do narave, z njenim poglobljenim in tiho angažiranim poklonom predvsem drevesom.

V vsem tem pa je mogoče najti ključno besedo za zbirko, in to je krhkost. Avtorica nas popelje po različnih svetovih doživljanja, ki pa niso nikakor naivni. So iskreno in tudi nekoliko ironično soočanje s svetom in nekaterimi glasbenimi, literarnimi in tudi filmskimi referencami, ki jih avtorica spretno vpeljuje v svojo poezijo.

Prav vse prej našteto pa se prepleta z različnimi obdobji oziroma spomini iz življenja lirske subjektke. Z njimi se A. Birmanac spušča v preteklost, to je otroštvo, iz katerega veje neki nedolžen, tenkočuten spomin, čeprav vse skupaj tudi problematizira. Gre pa tudi za zdajšnjost, na mlado odraslost. Vsi ti vtisi, doživljaji sredi urbanosti, ki tudi prehaja na obrobja gozdov, kažejo na ležernost, ki jo včasih marsikdo več ne opazi, kot je na primer pesem Šahisti. Gre za pesem, opazko »sredi stolpnic«, ko si ljudje še dovolijo vzeti čas in odigrati šah. Po drugi strani pa si to dovoli opaziti tudi nekdo drug.

Čeprav je zbirka Bežnost na prvi pogled izjemno lirična, je v njej najti kar nekaj utrinkov, ki kažejo na pripovednost, po drugi strani pa gre za drobne hipe, ki jih ni vedno zlahka ubesediti. Kako se napajati ob vsej lepoti, na primer zarje med bloki, in obenem upesniti tak trenutek, ni lahka naloga. Prvencu je očitati le nekoliko nerodno izpeljan jezik, ki ga je najti v posameznih verzih. Vseeno pa je zbirka Bežnost uspel prikaz liričnih utrinkov, ki kažejo na avtoričino izjemno sposobnost doživljanja in upesnjenja sveta okoli in znotraj sebe.

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.