Piše: dr. Marija Švajncer

EL DORADO, ZBIRKA KRATKIH ZGODB

Kulturni center Maribor je v zbirki Frontier, Proza izdal zbirko kratkih zgodb z naslovom El Dorado (2021). Napisala jo je skupina književnic, ki pod okriljem Kulturnega društva Studenci Maribor ustvarjajo v literarni sekciji Vedrina. Uredila jo je dr. Vlasta Črčinovič Krofič, spremno besedo je napisala mag. Larisa Javernik, oblikovanje in prelom je opravil Romeo Štrakl, slika na naslovnici pa je avtorska stvaritev Vlaste Črčinovič Krofič.

V pozdravnem nagovoru k zbirki Vlasta Črčinovič Krofič razkriva, da v ogrožajočem času korona virusa literatke zoper zapiranje javnega življenja niso nergale in zaradi njega obupavale, temveč so svojo energijo usmerile v literarno ustvarjanje. Deset avtoric kratke proze se je tri mesece srečavalo po Zoomu in pod mentorstvom pesnice in literarne kritičarke Larise Javernik pisalo zgodbe, v katerih se zrcalijo drobci iz vsakodnevnega in domišljijskega sveta. Pisateljice so imele med drugim namen, da bi bralkam in bralcem polepšale dan.

V spremni besedi Zgodbe kot prostori bogastva Larisa Javernik pravi, da je El Dorado prostor velikega izobilja (v Slovenskem pravopisu je navedeno, da je eldorado obljubljena dežela). V zgodovinskem kontekstu je to skorajda mitološko mesto, nikoli najdeno in nikoli doseženo ter skrivnostno, izmuzljiv in nikoli obstoječ prostor, ki je sčasoma prerasel v metaforo. »Na tej simbolni ravni, če ga želimo naseliti v literarnem smislu, ga lahko razumemo tudi kot bivališče zgodb, tistih najbolj žlahtnih in tistih najbolj plemenitih, tistih, ki imajo zmožnost bogatiti človeška življenja, arhivirati kolektivni spomin, izkušnje, čustva, misli, jezik, kreativnost in tistih zgodb, ki jih želimo vsi najti. El Dorado kot tisti zadnji in najvišji cilj vsakega pisatelja, h kateremu stremi v procesu nenehnega literarnega iskanja.« (str. 13) Knjiga je, kot pravi Larisa Javernik, rezultat nečesa kolektivnega in tudi odraz individualnih glasov in posebnih odzivov vsake posameznice.

Ana-Marija Pušnik tke zgodbe, v katerih da besedo prvoosebnim in tretjeosebnim pripovedovalkam, izhaja iz lastnih izkušenj ter hkrati prehaja na splošno in univerzalno raven. Piše iskrivo in duhovito, ustvarja napetost in zgodbe začini s presenečenji in obrati. Nekatere imajo jasen konec, pri drugih si ga lahko bralke in bralci izmislijo kar sami. Pretresljiv je opis osebne izkušnje, ki govori o tem, kako jo je v otroštvu napadel srnjak. Globoko je sporočilo, da lahko slikar, ki mu po nesreči ohromijo roke, najde nov smisel življenja v slikanju z usti. Pisateljica se dotakne težav, ki jih prinese staranje, ima pa tudi žilico za pisanje kriminalk.

Danice Zlatar je hudomušna, njeno pisanje hkrati krasita nežnost in humanost. Protagonistka v častitljivih letih zmore sama poskrbeti zase, ni pa ji vseeno, kakšen je njen zunanji videz. Težko sprejme zahtevo, da si je zaradi koronskih časov treba obraz pokriti z masko. V eni od zgodb literarno učinkovito in začinjeno s humorjem spregovori otrok. Pisateljica piše o tem, da se za preživetje v naravi velja potruditi. Avtorica svoje zgodbe popestri z medmeti in vzkliki. Ni ji vseeno, da so nekateri ljudje potisnjeni na rob družbe. Danica Zlatar naravnost in naklonjeno ovrednoti pomen prijateljstva, ljubezni, spoštljivosti in razumevanja in torej moralnim vrednotam pripisuje velik pomen. Moški, ki jeclja, se odmika od ljudi in o dogajanju na odru, ki ga spremlja kot čistilec v gledališču, pripoveduje enooki mački. Svoji poslušalki, ki se zagotovo ne bo norčevala iz njega, govori brez zatikanja, potem pa se zgodi, da za vrati sobe njegove besede spremlja še nekdo, stanodajalka, ki ji je ljubo njegovo pripovedovanje. Pisateljica med drugim sporoča, da so ljudje, ki so hudobni, v bistvu nesrečni ljudje. Bralke in bralce spodbuja, da se je treba s težavami soočiti in se spopasti z njimi. Razgrinja lepoto narave in zaupa v dobro v ljudeh. Opozarja, da so knjige vrednote, ne more pa si kaj, da se ne bi dotaknila tudi moderne tehnologije in v zgodbi dodelila pomembno vlogo robotu. Samodejna naprava začne iz neznanega razloga (morda se je pomešalo kaj v programu ali pa so imeli prste vmes vnuki) ravnati po svoje in dnevne obroke hrane kratko malo nadomesti z branjem knjig, tistih, ki so jih napisali Kette, Murn, Kosovel in Partljič. Tudi Zlato Vokač in Anjo Golob je treba použiti. Prav je, da so roboti kulturni.

Življenje pisateljice Drage Reichenberg je razgibano in takšna je tudi tematika v njenih zgodbah. Na potovanju se ji zgodi precej stresna dogodivščina. Srečanje s pisanostjo življenja v Indiji jo preseneti in šokira. Piše v prvi in tretji osebi ednine, vživlja se v doživljajski svet različnih oseb, tako žensk kot moških. Pretresljiva je zgodba Slovo, v kateri se morajo otroci srečati z materino smrtjo. V zgodbi je celo preblisk magičnega realizma, saj se mrtva mati pojavi pred sinovoma. Močno zapiha, s poti se dvigne prah in ga zanese v fantove oči, iznenada zavlada oglušujoča tišina. Avtorica se dotakne tudi istospolne ljubezni in ljubosumnih čustev mladega zaljubljenca. Izkaže se, da nima razloga za takšno občutenje, saj je domnevni tekmec ljubimčev brat. V eni od zgodb dekle sluti, da se ji fant odmika, v drugi se ljubezen komaj rojeva. Na kresno noč se v sanjah pojavi ljubljeni fant. O nevarnem virusu, ki se mu tudi v zbirki kratkih zgodb ni mogoče izogniti, protagonisti izrekajo različna, nasprotujoča si mnenja – od teorije zarote do zagnanega pozivanja k cepljenju. Literarno najbolj prepričljivo napisana je zgodba Martin. Mladenič, ki občuti materin hlad (imela je trdo življenje in nežnost v družini ni bila izzvana) in veliko očetovo naklonjenost, v vojni izgubi prav očeta. V življenju zazeva praznina.

Ivana Hauser piše o nevšečnostih na potovanju, ljubezni do živali (kot otrok je doživela, da je njeno ljubljeno kokoško doletel klavrn konec in se je znašla na mizi kot pečena perutnina, odrasli pa so se zlagali, da jo je povozil avto), neuresničenem pričakovanju na kramarskem sejmu in starostnih težavah. Pošali se, da palica žensko v zrelih letih postara. Morala bi se opreti nanjo, vendar bi tako iskanje pomoči ogrozilo njen videz in ženstvenost. Z nekaterimi nevšečnostmi, ki jih prinaša starost, se je pač treba sprijazniti.

Ivanka Rečnik se vrača v otroštvo ter obuja spomine na prijetne in manj prijetne dogodke. Otroci so pogosto nepremišljeni, deklica si po nasvetu bratovega prijatelja da sneti mavec s poškodovane noge. Kost se še ni zacelila, punčka mora po strokovno pomoč. Tudi literarni liki Ivanke Rečnik se odpravijo na potovanje ter doživijo marsikaj zanimivega in razburljivega. Ženska se ne more zadržati in se kljub opozorilom požene v valove in pri tem skoraj utone. Ko postavni fantje pozneje začnejo zabavati turistke, postaneta prijateljici prav dobre volje. Pisateljica rada uporablja pomanjševalnice, kot so na primer: hišica, sobica, rožice in sonček. Ženski liki v zgodbah so delavni in odgovorni; z resnim prizadevanjem najdejo svoj prostor pod soncem, le v ljubezni ne gre čisto gladko in se kdaj pa kdaj zaplete. Prijateljici se zagledata v istega fanta, ljubezenska zveza se lahko konča tudi zaradi izgorelosti. Avtorica ima čut za socialno problematiko. Nekatere njene literarne osebe se težko prebijajo skozi življenje; živijo skromno, toda dneve si znajo polepšati z družinsko toplino. Nasprotja, če se že pojavijo, se hitro zgladijo. Pisateljica je občudovalka čudovite narave, predaja se tudi iskreni veri. Prijateljici odpotujeta na Portugalsko, prijetno pa je tudi srečavanje z lepoto slovenske obale, kamor vedno znova zanese ljubezensko dvojico. Ivanka Rečnik pravi, da je starost mogoče enačiti z najlepšimi in plemenitimi leti.

Ksenija Šešerko je dobra opazovalka in pripovednica, prepričljivo zna prikazati zunanji videz oseb v zgodbah, mestni vrvež in dogajanje v naravi. V njenem pisanju prevladuje spoznanje, da ljubezen zmeraj tako ali drugače zmaga. Junakinje in junaki imajo za seboj težke izkušnje, na primer smrt ljubljenega človeka ali celo partnerjevo nasilje, potem pa se nekega dne življenje k sreči spremeni in pokaže lepšo stran. Ženske so sprva predane svojim karieram, toda dogodi se, da v njihova življenja vstopijo moški in v njih vzbudijo ljubezen, v ljubezni pa je spočet otrok in tedaj spoznajo, da lahko imajo vse: ustvarjalno življenje in srečo v intimi. Ksenija Šešerko piše o tridesetletnih ženskah in prelomnicah v njihovih življenjih. Zgodbe z ljubezensko vsebino so romantične in polne nežnosti. Ena izmed junakinj se odpravi na potovanje, vendar pa so njena doživetja drugačna od drugih, saj na daljni Aljaski sprejme darilo, ki ji ga je obljubil pokojni mož – prizor severnega sija. Spomini na ljubezen ji pomagajo vztrajati. Živela bo naprej, saj pod njenim srcem raste otrok. Ksenija Šešerko je svetovljanka – njene zgodbe se dogajajo v Združenem kraljestvu in Združenih državah Amerike. Slikarka pravi: »Zame osebno je umetnost izraz samega sebe. Občutki, čustva in spontanost so močnejši od razuma.« (str. 159) Človek mora imeti pogum za nova dejanja. Dokler ne poskusi, ne more vedeti, kako se bo vse skupaj izteklo. Avtorica pomisli tudi na usodo ljudi, ki tolčejo revščino. K sreči se najdejo taki, ki so jim pripravljeni pomagati, da pa bi se revni obrnili na tiste, ki delijo pakete za preživetje, so preveč ponosni. Sram jih je lastne bede. K temu lahko dodamo, da mora biti sram državo, ki ne zna ali noče poskrbeti za revne ljudi.

Milena Čuješ Arko eno od zgodb postavi v London in nameni pozornost prijateljstvu. Taksist na primer skrbi za profesorja, toda njuno prijateljstvo ima tudi meje, saj je izobraženi prijatelj usmerjen istospolno. Primerilo se mu je, da sta ga študenta zaradi tega pretepla. Tedaj je taksist poskrbel zanj in ga odpeljal v bolnišnico ter bil eden redkih, ki so bili pretepenemu moškemu pripravljeni stati ob strani, toda srhljiva je njegova izjava, da bi ga lahko celo mirno ubil. Spomni se namreč, da ga je zalotil s čudovito žensko, za katero se je izkazalo, da je pravzaprav moški. Prijateljstvo ogrozijo zakoreninjeni predsodki. Pisateljica nakaže družinsko krizo, nastalo zaradi očetovega karierizma; tudi v tej zgodbi je očitno iracionalno in nevarno sovraštvo. Moški si reče, da bi ženi, s katero sta se odtujila drug od drugega, mirno pregriznil vratno žilo. Pa vendar še ni vse izgubljeno, saj se moški odloči, da ne bo več direktor. Poiskal si bo novo službo, skušal zgladiti nasprotja z ženo in preživljati dlje časa z družino. Morda se bodo zapleti razrešili, medtem ko bo starejši par v zavoženem razmerju kar ostal. V preteklosti se je zgodilo varanje, zdaj pa si ženska zaželi, da bi njeno življenje popestril novi moški. »Ta leta bodo njena. Hotela je samo še živeti.« (str. 180) Toplina zaveje iz druženja babice in vnuka; fantek je igriv in ljubek, opazuje ljudi, ki jih srečavata, in se odloča se za vse mogoče poklice. Zdaj bi bil rad hišnik, zatem ne bi bilo slabo, če bi bil medicinska sestra, tudi poklic učitelja bi bil zanj pravšnji. Ali je babičin poklic biti babica? Otrok ve, da ni tako, babica pa si ne more kaj, da ne bi rekla: »Če pa bi bil, bi bil prvi na mojem seznamu.« (str. 182) V zgodbi, v kateri je opisan obisk zagrebškega živalskega vrta, je zaslutiti, da je mama hudo bolna. Prizadeva si, da bi na fotografijah ohranila spomin na srečno družinsko življenje. Pisateljica zapiše, da je življenje kruto.

Milena Nemec v svojih zgodbah rada preseneča, saj na primer na koncu napravi obrat ali pa pripoved sklene tako, da si lahko bralke in bralci sodelujejo pri izteku zgodbe. Odlikuje se z bujno domišljijo. Tako se med cvetjem na vrtu pokojne babice pojavi majhno bitje fluorescentno zelene barve in lagodno leže med dišeče vrtnice. Protagonistka se mu sproščeno pridruži. Avtorica zna prepričljivo pričarati strast zaljubljene dvojice, prikaže pa tudi trpljenje mlade ženske, slikarke, ki v nesreči izgubi svojega dragega, še več, kirurško ji morajo odstraniti poškodovane prste na desni roki. Kako bo zdaj ustvarjala? V eni od zgodb se pisateljica vživi v zapornikov položaj, v drugi piše o počitniških dneh v ne kdove kako znanem obmorskem kraju. Ni pomembno, kje so, pravi Milena Nemec, temveč je poglavitno, da so ljudje povezani med seboj in se imajo radi. Vživi se v občutenje očeta, ki ima sina s posebnimi potrebami. Vsak napredek pomeni očetovo srečo. Piše o ljubezni med babico in vnukinjo, posameznikovem prizadevanju, da bi uspel v velikem mestu, starostnih težavah in nemoči, sanjarjenju in uresničeni ljubezni ženske in moškega, ki se vsak dan srečavata na sredi hodnika.

Nada Holc se izkaže kot mojstrica pisanja znanstvenofantastične zgodbe, začinjene z ekološkim sporočilo. Zemlja je postala tako onesnažena, da jo prebivalci zapuščajo. Nič dobrega se nam ne obeta, če ne bomo spremenili svojega odnosa do življenjskega prostora. Nada Holc tako kot druge avtorice piše o pogovoru za sprejem v službo in brezobzirnem vozniku, ki kandidatko poškropi, vendar pisateljica v primerjavi z drugimi razplet obrne po svoje. Udeležencu simpozija v Reykjaviku se ne posreči, da bi videl severni sij in o tem poročal svoji ženi, ki je ob slovesu izrazila željo, da bi zanjo posnel ta naravni pojav. Literatka opiše svojo razburljivo potovanje z letalom in poučevanje nemščine na Ohridu. V zahvalo dobi pristni ohridski biser. Prepričljivo je napisana zgodba o mladeniču, ki kot poklicni industrijski plezalec opravi humano nalogo, saj v slabem vremenu in celo med pristajanjem helikopterja na streho bolnišnice izvede plemenito dejanje in bolne otroke razveseli kot Božiček. Zgodba o posvojenih dvojčkih je pomaknjena v London in Kalifornijo, vzgojno vsebino pa ima zgodba o Josipu Jurčiču, v kateri je pisanje izenačeno z obstojem. Pisatelj stopi s podstavka in spregovori kar sam. Njegove besede se glasijo. »Pisal in urejal pa sem tudi takratni edini slovenski časopis Slovenski narod, po načelu: Če ne pišeš, te ni. Zato pišem – torej sem! Z njim smo Slovenci dokazovali, da obstajamo. V njem smo poudarjali svoj jezik in svojo kulturo ter zahtevali zase enake pravice kot so jih imeli Nemci, s katerimi smo v mestu sobivali.« (str. 249–250) Ogroženost zaradi covida avtorica na kratko vstavi v kvadrate, zapornikov obup pa prikaže z besedami brez presledkov in prečrtanimi pokončnimi črtami.

Vlasta Črčinovič Krofič je že izkušena in večkrat nagrajena pisateljica. Tudi v zgodbah, ki so objavljene v knjigi El Dorado prijetno preseneča s svojo bogato domišljijo, domiselnostjo, duhovitostjo in igrivostjo. Ustvariti zna napetost, dogajanje zaplesti in presenetiti z nepričakovanim koncem. V pripovedih je kritična in se odziva na pomanjkljivosti v naši družbi. Piše tudi o težavah, ki jih prinaša starost, zasvojenosti s kartanjem in nenavadnih zapletih na potovanjih. Dogajanje je postavljeno v Maribor in Ljubljano, ena od protagonistk pa se odpravi celo na daljno Japonsko. Zdaj junakinje jih pestijo telesne težave, drugič se jim primeri kaj nepredvidljivega, na primer ploha umazane vode, s katero eno od njih zmoči objesten voznik, nekatere pa se počutijo ob strani in odrinjene in si skušajo priboriti svoj vstop v skupnost. Poveden je konec ene od zgodb, glasi pa se takole: »Obleko poravnam čez stegna, kapuco poveznem do oči, nataknem sončna očala, v ušesa zataknem slušalke in se prepustim lastnemu svetu. Ta je večji in mogočnejši kot vsa velemesta skupaj.« (str. 264) Pisateljičin slog je razgiban in slikovit, spretna je v sukanju peresa, hudomušna in šegava. Iz njenega pisanja veje veselje do življenja, nikakor pa ne gre prezreti tudi opozorila na socialno stisko nekaterih ljudi. Skupina se poveže in pobira hrano iz kesonov, ki jih v bližnjem lokalo dnevno odvržejo. Domiselno so napisane tri zgodbe o požaru: pisateljica se loti personifikacije Sonca in njegovega sina, o dogajanju poroča v spletnih novicah in kljub resnosti položaja ohranja humor.

Skupne značilnosti v zgodbah so: pisanje o ljudeh v zrelih letih in težavah, ki jih to obdobje prinaša; obujanje preteklosti in ohranjanje spominov; življenjske prelomnice; potovanja v daljne dežele; dogajalni prostor, prestavljen tudi v tujino; isti motiv, vendar razplet, ki je pri vsaki pisateljici drugačen, kot bi pričakovali; vidiki ženstvenosti; socialna stiska; domišljijsko pripovedovanje; tako optimizem kot pesimizem; duhovitost, svetovljanstvo in življenjska širina. Pero jim teče gladko, zgodbe so bralne in vsebinsko vznemirljive.

Estetsko dognano naslovnico je ustvarila Vlasta Črčinovič Krofič, vsestransko nadarjena umetnica, pisateljica in slikarka, hkrati pa tudi mentorica, ki svoj čas poklanja udeleženkam različnih dejavnosti.

dr. Marija Švajncer