Foto: Ksenija Šešerko

V zadnjih dveh letih smo izdale avtorice Literarne sekcije Vedrina dve zbirki kratke proze, objavljale pa smo tudi samostojna dela: zbirke pesmi, zbirke kratkih zgodb in romane. Bera je res bogata. Vsa dela so izšla pri Založbi Kulturni center Maribor.

Za pokušino sem dodala zgodbo z naslovom Vida, s katero sem bila izbrana na državno srečanje avtorjev v okviru JSKD in dobila zanjo srebrno priznanje.

VIDA

Mira je pričela odklepati vrata trgovine. Ni se mogla znebiti občutka, da jo nekdo opazuje. Ozrla se je in za oknom hiše nasproti trgovine zagledala zgrbljeno postavo.

”O, Vida že čaka, da bom odprla vrata.”

Že čez nekaj minut je skozi veliko stekleno izložbo zagledala Vidino drobno postavo, ki se je prebijala s pomočjo palice čez skupek stopnic. Zavita je bila v debelo volneno jopo temno sive barve. Čez njo je imela ogrnjen šal. Dolgo krilo, debele nogavice in oguljeni škornji so jo komaj varovali pred hudim mrazom. V roki je stiskala cekar in pobeljeni členki roke so pričali o tem, da jo še vedno mrazi. Izza pletene kape so kukali sivi, že skoraj beli kodri. Previdno je postavljala eno nogo pred drugo. Pred nekaj meseci je nerodno padla in kolena je več niso ubogala. Bala se je, da bo klecnila sredi ceste. Počasi je drobencljala čez prehod za pešce. Za nekatere prepočasi, saj se je zaslišalo glasno trobljenje.

Mira ji je stekla naproti. Prijela jo je pod roko in divje pogledala neučakanega voznika, ki je potrobil.

”Saj je vsa siva, še njena koža je posivela,” je pomislila. A ko se je zazrla v njene oči, jo je presunil njen jasni pogled. Sredi obraza, ki je bil podoben močno rabljeni usnjeni rokavici, sta dominirali očesi: jasni in veliki. Njuna barva spominčic je močno izstopala z drobnega obraza. Čisto lahko bi jih umestil na obraz mladega dekleta.

Vstopili sta. Mira jo je posadila na stol v kotu. Prinesla ji je skodelico kave iz avtomata.

”S čim vam lahko postrežem danes, Vida?”

”Samo svežo žemljico in pašteto. Imam še kar nekaj stvari v zalogi.”

Mira je vedela, da se mesec končuje in da nima več denarja za pošten nakup. Pomagala ji je z rabljenimi oblačili, poleti z zelenjavo s svojega vrta, kaj več si s svojo plačo tudi ona ni mogla privoščiti. Pred nekaj dnevi je uredila, da ji bodo prinesli paket z najnujnejšo hrano. Upala je, da bo s tem lažje počakala na borno pokojnino.

Ko le ne bi bila tako ponosna in trmasta! Mira je vedela za množico ljudi, ki še zdaleč niso bili tako revni in jim ni bilo nerodno prositi za pakete, pa za plačilo položnic, brezplačno kurjavo. Vido pa je bilo sram.

”Verjetno ne bom tega nikoli razumela,” je pomislila in ji stisnila v roke debelo pomarančo in sočno jabolko.

”Saj ne bi bilo treba, hvala.”

Odprla je cekar in ven potegnila zavitek ovit v bel svilen papir. Videlo se je, da je papir bil že rabljen, a so bile njegove gube skrbno polikane. Okoli je zavila rdeč trak in ga oblikovala v umetelno pentljo.

”Za vas, Mira, ker ste tako dobri do mene.”

V prazen cekar je nežno položila dragocena sadeža. Sama je težko sprejemala, rada pa je dajala. A na žalost je to bilo zelo redko. Hitro je pogledala Miro, ker ni hotela zamuditi obreda odvezovanja pentlje, trganja papirja in prvega pogleda na darilo. V Mirinih rokah se je prikazal debel pleten šal. Barva za barvo, ki je sledila, je pričala o tem, da je spleten iz različnih ostankov.

”Vida, kaj ste ga sami spletli? Kako čudovit šal!”

”Ali vam je zares všeč?”

Nejeverno je pogledala Miro: ”Bala sem se, da vam ne bo všeč, ker je iz samih ostankov.”

Otroško velike modre oči so postale za delček sekunde še svetlejše. Na starkinem obrazu se je za trenutek prikazal rahel nasmešek. Siva lica je zajela lahna rdečica. Miri se je zazdela kakor majhna deklica, ki je sama dobila velikansko darilo.

”Čudovit je, Vida, in topel.”

Ovila ga je okoli vratu in starko poljubila na lice.

Ksenija Šešerko