Se lahko na kratko predstavite?

Pesnica, po izobrazbi biokemičarka, avtorica pesniške zbirke Krekspot na požarnih štengah, ljubiteljica francoskega jezika, zborovska pevka in sourednica spletne platforme Stigma.

Ali verjamete v umetnost? Če da, zakaj, in če ne, zakaj?

Seveda, bolj težko bi soustvarjala nekaj, v kar ne bi verjela.

Katere vrste poslanstev, smislov, namenov, ciljev, itd, ima leposlovno ustvarjanje, na osebni ravni avtorja/-ice (tj. z osebne perspektive avtorja)?

Ne maram govoriti o pesniškem « poslanstvu », ker se mi zdi pretenciozno, sama v prvi fazi pisanja (tj. med nastajanjem grobega osnutka pesmi) ustvarjam brez prevelikega ozira na potencialno_ega bralko_ca, saj menim, da je poezija samo v tem primeru lahko popolnoma pristna in moja, je pa zato še toliko večji kompliment, če te pesmi nagovorijo tudi druge.

Katere vrste poslanstev, smislov, namenov, ciljev, itd, ima leposlovno ustvarjanje, na širši družbeni ravni (tj. s širše družbene perspektive)?

Spet, ne verjamem v poslanstvo. Sem pa mnenja, da lahko z umetnostjo na neagresiven način širši javnosti približamo številne pereče družbene probleme, ki jim morda ne ji hotela prisluhniti oz. bi se odzvala nenaklonjeno/sovražno če bi bili predstavljeni v obliki kakega manifesta.

Kaj je osnovni, poglavitni smisel kulture (v širšem pomenu te besede)?

Zapolnjevanje praznine, ki jo v nas pušča življenje v kapitalističnem sistemu.

Kaj je osnovni, poglavitni smisel umetnosti nasploh?

Vzbujanje čustev v nas. Sama smatram umetnost za dobro, kadar se ob njej nekaj v meni premakne.

Kaj je osnovni, poglavitni smisel leposlovne umetnosti?

Težko ločim leposlovno umetnost od ostalih, menim, da vse umetnosti osmišljajo in polnijo.

Kakšno je prevladujoče mnenje slovenskega leposlovnega bralstva o leposlovnih avtorjih/-icah kot osebnostih?

Ker (pretežno) živim v mehurčku med ljudmi, ki tudi sami pišejo, si težko predstavljam povprečno_ega slovensko_ega bralko_ca. Sem pa opazila, da je med bralkami_ci, ki niso tudi ustvarjalke_ci, zelo pogosto enačenje protagonista romana/pesmi z avtorico_jem. Zato si mislim, da prevladuje mnenje, da je osebnost avtorice_ja identična tisti iz njenega/njegovega dela.

Veronika Razpotnik:

POKAŽI MI KJE BOLI

pivo ima okus po razhodu

občutki so zato
da se jih ignorira

odideva po treh kozarcih
sprehajat psa na skurjeno travo
ob reki usmrajeni od poletne vročine
ura je enajst zvečer
nad nama se pnejo tovarniški dimniki
dobro vidni z blokovskih streh
v daljavi zamuka krava
ki so ji pravkar prerezali vrat

med lovljenjem ježev po parku
se mi pes s povodcem zaplete v noge
pristanem na tleh
z obrazom zarita v sivkast kožuh
skodran od vlage švica in solz

pred vhodom v stanovanje prižgem čik
enega ponudim tebi
da mi ni treba pri priči oditi
čika molče dogorita
v slovo objamem psa
ker tebe ne more

Kakšno je prevladujoče mnenje slovenskega ljudstva oz. prebivalstva RS o leposlovnih avtorjih/-icah kot osebnostih?

Hahah po mojem si nas po stereotipsko predstavljajo kot melanholične in nerazumljene (posebej pesnice_ke).

Katerim osnovnim etičnim vodilom naj pri svojem leposlovnem ustvarjanju sledi avtor/-ica?

Istim kot v medosebnih odnosih, saj je tudi odnos med avtorico_jem in bralko_cem oz. urednico_kom medosebni odnos.

Ali in če da, kako se naj v leposlovnem delu odraža ‘družbena soodgovornost’ avtorja/-ice?

Ni nujno, nekaterim družbenokritične pesmi enostavno ne ležijo in v tem primeru se je nesmiselno siliti. Če pa avtor_ica v svojem delu izpostavlja aktualne družbene probleme, pa toliko bolje.

Kako se pripravite na pisanje, ali čakate na navdih ali ga kako izvabite, in če, potem me zanima, na kakšen način vam to uspe?

Navadno navdih ne pride sam od sebe. Večinoma se spravim k pisanju, ko čutim, da sem na to pripravljena in da bo, če se potrudim, nekaj nastalo. Navdih se zgodi le občasno in vedno bolj poredko. Pisanje brez navdiha sicer zahteva več truda, ampak so zaradi tega pesmi bolj premišljene in zato (v mojem primeru) kvalitetnejše.

Ste odprti za predloge urednikov, recenzentov, ali je vaša umetniška vizija zaključena ko delo zaključite?

Sem zelo odprta za mnenja mentoric_jev, pesniških kolegic_ov in urednic_kov, saj lastni presoji ne zaupam dovolj. Moji občutki glede lastnih pesmi lahko nihajo od zelo pozitivnih do zelo negativnih, zato mi je drugo mnenje neprecenljivo.

Kaj je vaš namen kot avtor, kakšne občutke ali reakcije želite izzvati iz bralcev?

Čim intenzivnejše, saj to kot bralka iščem tudi sama.

Jemljete pisanje kot delo, hobi ali kaj drugega?

Jemljem ga kot nujo. Če dlje časa ničesar ne napišem, postane neprijetno, kot da bi me nekaj tiščalo.

Kdaj je knjiga zaključena?

Perfekcionistka, kakršna sem, težko rečem, kdaj je knjiga zares zaključena, saj imam s prepoznavanjem tega velike težave tudi sama. Navadno jo zaključim po občutku, ko sem z njo po nekajkratnem branju zadovoljna več dni zapored, vem pa, da popolnoma zadovoljna ne bom nikoli.

Kakšen je vaš postopek pisanja?

Nimam definiranega postopka, ravnam se bolj po občutku. Za ilustracijo, pesmi ne začnem nujno pisati na začetku, včasih najprej nastane sredina ali pa konec. Včasih sem pisala samo zvečer, zdaj pišem na naključnih krajih ob naključnih delih dneva. Moje pisanje je precej kaotično.

Kakšno je pri vas razmerje med idejo in rokodelstvom?

Ideja je temelj pesmi in je zato pomembnejša. Če je ideja klišejska ali slabo izpeljana, pesmi ne pomaga niti temeljito popravljanje. Časovno gledano pa vzame včasih več časa ubeseditev ideje, včasih pa popravljanje, čisto odvisno.

Kakšna je vaša poetika, katere standarde v besedilu skušate doseči?

Moja poetika je bila opisana kot « drveč tovorni vlak, ki so mu pravkar odpovedale bremze » (citat iz spremne besede Dejana Kobana). Sama pa jo navadno opišem kot provokativno in brutalno iskreno.

Kakšna je za vas razlika med pisanjem poezije, proze, dramatike, esejistike, publicistike in neumetniških besedil?

Poezija zame zahteva največ premisleka, po drugi strani pa je tudi najbolj vezana na občutke, kar morda zveni kontradiktorno, vendar je ubesednje občutkov zame izredno težko in moram zato vsakič dobro razmisliti in večkrat poskusiti, da mi uspe. Pisanje dramatike mi je popolnoma tuje, pišem pa kar dosti intervjujev in recenzij. Ti dve besedilni vrsti sta zame popolnoma obrtniški in ne zahtevata nujno umetniške žilice. V kratki prozi sem se preizkusila samo bežno, pisanje posameznih odlomkov je bilo lažje kot pisanje poezije, velik izziv pa je bil povezovanje teh odlomkov v smiselno celoto in ohranjanje enakega sloga pisanja skozi celoten tekst.

Bi bili zaradi literature raje slavni ali bogati?

Ne vem, če je s poezijo karkoli od tega zares mogoče.

Kaj je za vas knjiga v prvi vrsti, umetniški izdelek ali prodajni artikel

Umetniški izdelek. Ni mi všeč ideja vpletanja ekonomskih interesov v umetnost, ampak brez tega žal ne gre.

Kaj za vas pomeni oddati tekst, izdati tekst, promovirati tekst?

Oddaja teksta je vznemirljiva, saj se vedno veselim odziva nanj. Izdaja teksta prav tako, ampak tu vznemirjenje včasih že meji na stres. Promocija teksta pa mi je zelo zoprna, vendar nujna.

Opišite bralca?

Bralka_ec je oseba, ki ji avtor_ica včasih zaupa najintimnejše fragmente same_ga sebe, ne da bi se bralka_ec tega zavedal_a, saj so ti koščki tesno prepleteni s fikcijo.

Veronika Razpotnik: