(kratka zgodba)

Zgodba je dobila prvo nagrado Noči knjige 2020, ki so jo izvedli v Občini Hoče – Slivnica. Objavljena je bila v njihovem glasilu Utrinki.

Navdih zanjo sem dobila med prvim valom korone, ko so začele krožiti govorice o domnevnih seznamih prednostnega zdravljenja starostnikov v domovih.

”Zbudite se, Margareta, poglejte me!”

Sestra Lina je držala v rokah skodelico s čajem. Zaskrbljeno je pogledala sodelavko Majo: ”Stanje se ji je poslabšalo. Vedno težje diha. Skrbi me zanjo. Čas je za bolnišnico.”

”Še vedno velja ukaz, da moramo poskrbeti za bolnike sami. Če nismo uspešni, naj narava sama odloča.”

”Kaj ne vidiš, da se duši, da se bori za vsak posamezni vdih? Že tri dni ni popila niti požirka čaja. Poglej, kako je že dehidrirana. Nujno potrebuje infuzijo, zdravila, respirator. Kaj če bi bila tvoja babica?”

”Poskusiva še enkrat. Margareta, odprite oči!”

Margareta je zatrepetala s trepalnicami, kakor moker metulj otrese nežna krila.

”Kako je težko,” je pomislila.

Svetloba je uhajala skozi napol odprte veke in zdelo se ji je, da je v temačno sobo posijalo sonce.

”Čaj, Margareta.”

Mama ji je podala skodelico čaja.

”In ne pozabi vzeti malice. Pojdi, Veronika te že čaka. Podvizaj se, zamudila boš pouk.”

Skušala je prijeti skodelico čaja, ta pa se ji je vedno bolj odmikala. Soba, obsijana s soncem je pričela temneti.

”Mislim, da je spet omedlela. Maja, pojdi do direktorja. Morda ima nove informacije.”

Sestra Lina je za trenutek sedla k njej. Ne bi smela, saj jo je čakala množica drugih bolnikov. A z Margareto sta se v zadnjem letu, kar ji je umrla babica, zelo zbližali. Večkrat jo je pospremila na vrt pred domom. Sedli sta na klopco, zmasirala ji je boleče sklepe in povprašala o novicah. Tako zelo jo je spominjala na babico.

”Margareta, poglejte me. Vzdržite. Ne smem vas izgubiti.”

Na vročično čelo ji je položila moker obkladek. Ko je postala medicinska sestra, je sprejela dejstvo, da vedno ne bo mogla vsem pomagati, da za vse ni zdravila. Nikoli pa se ne bo navadila na to, da ne more pomagati nekomu, ki bi mu lahko, pa ne sme.

Margareta je ležala že čisto nemočna. Vso energijo je sproti porabila za vsak posamezni vdih. Vsak naslednji pa je bil krajši.

”Marjetica, poglej, kaj imam zate!”

Na vrtu za hišo je stal očka in ji ponujal šopek marjetic, njegovih najljubših cvetic. Po njih je dobila ime: Margareta. Oče ji je hotel dati ime Marjetica, a je mama vztrajala, da mora biti Margareta, saj je to ime bolj dostojanstveno in elegantno. Pomen pa je enak.

”Zame bo vedno Marjetica,” ji je odgovoril.

”Marjetica, šopek imam zate.”

Stegnila je roke za šopkom, a očka in marjetic več ni bilo.

”Poiskati ga moram,” je pomislila, ”v skrbeh bo zame.”

Maja je privihrala v sobo: ”Imam veselo novico, jutri bomo vse bolnike premestili v bolnišnico. Ukaz od zgoraj. S tem bomo rešili mnoga življenja.”

”Hvala, Maja, bojim se, da je za Margareto že prepozno.”

Vstala je in hotela oditi, ko je sobo napolnil piskajoč zvok obupnega hlastanja po zraku.

”Ne morem več! Nekomu je mama, babica, bila je žena, dekle, otrok. Človek je, hudiča. Človek je, še vedno živi, se bori, čuti bolečine!”

Nemočno si je obrisala solze in obupana zbežala iz sobe.

”Balon, Margareta, kdo ga bo ujel?”

Brat Bogdan se je zapodil za velikim rdečim balonom. Očitno pa je bil namenjen njej. Mirno je priplaval v doseg njene roke. Oklenila se je vrvice. Močan piš vetra ju je dvignil s tal. Bogdan je zaprepadeno pogledal, piš vetra pa se je okrepil in v trenutku je bila visoko nad njim.

”Glej, naša hiša,” je pomislila. Videla je rdečo streho, trato pred hišo in vrt poln očetovih marjetic. Po cesti je proti hiši tekel mlad fant. Na nekoga jo je spominjal. ”Dane, to je moj Dane.”

V rokah je imel šopek lilij. Takrat se je spomnila. S šopkom belih lilij jo je zasnubil.

”K meni teče. Domov moram.”

Veter pa je okrepil svoj hudičev ples in jo dvignil visoko nad oblake.

”Poskusiva s pomirjevalom. Morda bo lažje zadihala.”

”Pomiri se, Lina, prestala je noč, trdoživa je.”

”Še malo, Margareta, vzdržite še malo.”

Po injekciji se je dihanje upočasnilo in zdelo se je, da ji je odleglo, da lažje zajame sapo.

”Prihajam, ljubica, tukaj sem.”

Pod cvetočo češnjo je v vozičku ležala enomesečna Ana in glasno jokala. Margareta jo je vzela v naročje. Ana pa je še vedno jokala. Ujčkala jo je, jo božala, masirala po trebuščku.

”Kaj je narobe, ljubica?”

Nosila jo je po dvorišču, ji pela, pokazala ji je prelepe bele cvetove marjetic. Sadike, ki jih je dobila od očeta, so bile sedaj v največjem razcvetu. Ana se je pomirila. Prenehala je jokati. Položila jo je nazaj v voziček. Voziček pa se je začel premikati.

”Kaj se dogaja?”

Preplašeno je tekla za njim. Tekla je in tekla, a ga ni mogla dohiteti.

”Ana!”

Bolestno je zakričala. Voziček pa ji je izginil izpred oči.

”Poglej, Maja. Spet se ji je poslabšalo.”

Margareta se je premetavala po postelji. Piskanje se je spremenilo v hropenje.

”Dober dan.”

V sobo je vstopil direktor in pogledal proti Margareti.

”Kako gre?”

”Umira. Sedaj ji tudi prevoz v bolnišnico ne bo več pomagal.”

”Nobene bolnišnice ne bo. Pravkar sem izvedel, da naših bolnikov nočejo sprejeti.”

”Saj ne mislite resno. Kje pa živimo?”

”Babi, poglej kaj sem narisala.” Mala Manca je dvignila z barvami pomazani ročici. ”Poglej, to si ti, to je dedi Dane, to sem jaz, pa očka in mami.”

”Kako lepo, Manca. Res si prava umetnica.”

Piš vetra je premaknil list na stojalu.

Margareta je stegnila roko, da bi ga močneje pritrdila. A se je ta v vetru zavrtinčil in v trenutku ga ni bilo več.

”Ne bodi žalostna, babi, saj nas bom še enkrat naslikala.”

”Poglej, Maja, kako se je umirila. Sedaj pa ne bo več dolgo. Prosim, pomagaj, rada bi

bila ob njej, da ne bo sama.”

”Margareta, pridi, že celo večnost te kličem. Čaj se bo čisto ohladil.”

”Pridem, mami.”

Sledila je glasu, ki ga je toliko let tako močno pogrešala. Od nekod je prihajala čudovita glasba, očetova najljubša. Majhna pikica svetlobe se je večala. Plavala je proti njej, kakor da plava proti vodni gladini. Svetloba je postajala močnejša in večja. ”Še malo in bom tam,” je pomislila, ”in lahko bom dihala.”

Pikica se je razširila in zaplavala je v prelep rožni vrt.

”Marjetica, kje hodiš?”

Oče ji je ponujal šopek.

”Bal sem se, da bodo ovenele.”

Zajela je zrak in vse bolečine so v trenutku minile. Na drugi strani prehoda jo je pričakal Dane.

”Spet sva skupaj. Čakal sem te.”

Močno jo je objel in vedela je, da ju nič več ne more ločiti.

Lina jo je še vedno držala za roko. V tistem trenutku je sončni žarek posijal na Margaretin obraz. Ležala je tam, mirna in lepa. Lini se je zazdelo da so globoke gube izginile, da ima spet obraz mladega dekleta.

”Tako je videti srečna,” je pomislila.

Potem je zaklenila vrata sobe in zajokala.