Piše: Melanija M. K. Lamerov

»K. V. T.«

Stopil sem iz kopalnice in v kuhinji zagledal Zanderja v spodnjicah. Pripravljal je palačinke, zavohal sem jih že takrat, ko je mešal maso. Stopil sem mu za hrbet in poljubil njegov tilnik. »Jutro, muc. A daš prosim marmelado iz hladilnika,« je rekel.

»A se velikokrat izmenjaš v kakšno žival?« me je vprašal med zajtrkom. Odkimal sem. »Sedaj ne več tako pogosto, včasih pa te pridem pogledat, ja,« sem odgovoril. »A te bom kdaj videl kot žival, recimo črnega panterja,« je vprašal in se zarežal. »Mogoče,« sem rekel. »Klavdij, a si kdaj lovil kot žival?« me je previdno vprašal. Pokimal sem, vedel sem, da me bo slej kot prej vprašal kakšno takšno vprašanje. »Ja, sem, seveda. Včasih se mi ni dalo kuhati. Lov je lažji,« sem bil iskren. »Aha … a pa si kdaj … saj veš … seksal kot žival …« je nadaljeval in se zraven sramežljivo nasmehnil. »Saj seksam kot žival,« sem odgovoril izzivalno. »Pa ne, no, saj veš, kaj mislim,« se je kar malo razjezil. »Ja, vem, kaj misliš, in ne, nisem,« sem pojasnil in šel za njim v kuhinjo. Pobožal sem njegova gola ramena in poljubil tilnik ter vrat z desne in leve strani. Svoje roke sem ovil okoli njegovega ozkega pasu in prijel za rob spodnjic, ki sem jih počasi potisnil navzdol proti gležnjem. Vmes sem vso pot z jezikom drsel po njegovi mehki koži. Nagnil sem ga naprej na kuhinjski pult in razširil njegovi polni ritnici. Okusil sem ga, polizal njegovo ritko. Pohotno je zapredel in se podrgnil ob moj obraz. Njegova rit je bila željno odprta. Vstal sem in slekel spodnji del trenirke in spodnjice. Pogledal me je preko ramen in me s pogledom prosil za vstop. Poljubil sem ga in se strastno zarinil vanj. Držal se je za robove kuhinjskega pulta in se nasajal name. Bil je tako fukabilen in odprt. Oba sva skozi okno nad pultom zrla v pozno spomladansko jutro in se prepustila orgazmu, ki naju je vsakič znova le še bolj zbližal in povezal.

»Zan, moram ti povedati …« sem začel. »Že mesec dni nazaj, ko sva bila v kinu, sem dobil elektronsko sporočilo od starega znanca … pravi, da prepozna Zano s slike, ki si mi jo dal …« sem previdno nadaljeval. Takoj sem pridobil njegovo pozornost, pokimal je in me prijel za roko. »Rekel je, da jo je srečal, ko je s svojo sorodno dušo potovala iz Brazilije v Čile,« sem rekel in dodal: »Poznam njeno sorodno dušo, vampirja Ibsena. Dva dni nazaj sem dobil njegov kontakt, pisal sem mu … sedaj čakam, če bo odgovoril.« Zanderjeve oči so se v trenutku zarosile, slišal sem, kako se je utrip njegovega srca pospešil. Vem, da je bila novica zanj skoraj nepojmljiva in čudežna. Zagnal se je vame, skočil v moj objem in zajokal od veselja in prevzetosti. 

Počakal sem, da sem slišal Zanderjeve korake v spalnico, v posteljo, ki je tiho zaškripala, ko se je skobacal vanjo, in odejo, ki je zašumela, ko se je pokril. Pacota in Denalija sem zaprl v zgornje nadstropje, v svojo novo delovno sobo oziroma domačo pisarno, kjer sem imel knjige, zvarke in čarovniške pripomočke. Izmenjal sem se v črnega panterja in se počasi sprehodil po hodniku v spalnico. Slišal sem, kako se je utrip Zanderjevega srca pospešil, ko je s hodnika zaslišal nežen zvok velike mačke. Počasi in elegantno sem vstopil v spalnico. Sedel je na sredi postelje. Njegove oči so se zasvetile, ko me je zagledal. Čutil sem drget, ki se je razlil po njegovem telesu, adrenalin, ki ga je preplavil. Nežno sem zarjovel v znak pozdrava in sklonil svojo glavo k tlom, v podrejen položaj. Nasmehnil se je, vdihnil in me z gibom roke povabil na posteljo. Previdno sem se mu približal, nisem ga želel prestrašiti. Kljub temu, da sem sebi zaupal in sem vedel, da mu ne bom ničesar naredil, nisem bil prepričan, kako bi Zander reagiral ob mojih nenadnih premikih. Pred njim sem sedel na posteljo. Svoja ušesa sem pokorno polegel in sklonil glavo, toliko, da je bila nižje od njegove. Nasmehnil se je. »Kako si lep,« je šepnil. Proti meni je počasi stegnil roko in se me dotaknil. Zraven je uporabljal svoje lisičje sposobnosti in se trudil, da ne bi izničil moje magije s svojim dotikom. Prste je zaril v moj debel, puhast kožuh. Pobožal me je po glavi, se dotaknil mojih brkov in s kazalcem oplazil moj čekan. Ulegel sem se poleg njega, s sprednjimi šapami in glavo preko njegovega telesa. Svoj obraz je zakopal v kožuh in me ovohal. Ob tem je prijetno zagodel. »Vonj je še vedno tvoj,« je šepnil. Zapredel sem. »Tako si topel, bolj kot Paco ali Denali,« je še dodal in se stisnil k meni. Ves čas me je božal. »Tako lahko še večkrat trenirava moje lisičje sposobnosti,« je predlagal in počasi odplaval v san.

Sedel sem v pisarni, zatopljen v delo. Cene nepremičnin so ravno tisti teden padle in kar naenkrat so si vsi želeli kaj kupiti. V stavbi sem zaznal nove zvoke, a se nisem oziral preveč na to. Vanesi sem zaupal, vedel sem, da bo nadnaravne napotila v zgornje, sodniške prostore, kjer bodo počakali name. Sedaj mi jih ni bilo treba obravnavati takoj, ko so prišli. Nov položaj, nova pravila. Lahko sem jih pustil čakati, kakšno uro ali celo ves dan. A tega nisem bil vajen, svoje delo sem rad opravil sproti.

Vrata moje pisarne so se sunkovito odprla in nagonsko sem vstal ter se pripravil na napad. »Oprostite, nisem ju mogla zaustaviti,« se je hitela opravičevati Vanesa. Pokimal sem ji in takoj je zapustila pisarno. Veselo sem se nasmejal, ko sem videl, kdo stoji pred mano. Obraz, ki ga že dolgo nisem videl. »Kaj za vraga, Ibsen, nič nisi odgovoril, sem mislil …« sem rekel in ga močno objel. »Res smrdiš po človeku,« je komentiral in se zarežal. »Nisem imel časa odgovoriti, ta tehnologija mi sploh ni všeč,« je pojasnil. »Sploh se nisi spremenil,« sem rekel, ko sem videl, da mi je v roke pomolil steklenico dragega viskija. 

Nežen glasek za njim je rahlo zakašljal. Šele takrat sem se osredotočil na nov vonj. Izza Ibsena se je prikazalo elegantno, prelepo dekle z dolgimi pšeničnimi lasmi. Z zelenimi očmi, istimi kot Zander. Vznemirila me je, vedel sem, da so se moje oči zasvetile. »Pomiri se,« je rekel Ibsen in me prijel za ramo. Vdihnil sem in pogoltnil. »Izmenjevalka si,« sem komentiral in dodal njeno ime, »Zana.« Pokimala je in se skromno nasmehnila. Pokazala mi je svoje prave oči, ki so bile še vedno v odtenku zelene, le bolj svetleče. »Usedita se,« sem rekel kulturno in jima z roko nakazal sedežno. 

»Torej, če prav razumem, je Zander, človek, Zanin brat, tvoja sorodna duša?« je previdno rekel Ibsen in me pogledal. Pokimal sem. »Ja, Rebeka, gospa, ki dela pri njem, Vinina prijateljica …« sem rekel in pogledal Zano, ki pa mi je samo pokimala, naj nadaljujem. »Nisem ji bil všeč. Zanderju je rekla, da sem bil jaz kriv za tvojo smrt, da sem nekako povezan s tem. Prepoznala je mojo verižico. Vedeževalka ji je leta nazaj rekla, da ji bo nekdo s pisano verižico iz več plasti kamnov vzel otroka. Zan mi je pokazal tvojo sliko in zdela si se mi tako znana …« sem pojasnil. »Zan,« je tiho ponovila za mano in se nasmehnila. »Sedaj vem, kje sem te videl … Ibsen, pred dvanajstimi leti si mi poslal kratek posnetek s Havajev, Zana je bila za tabo, mahala je z ležalnika in se smejala,« sem omenil. Spogledala sta se. »Tam, takrat sva se spoznala,« je rekel in jo poljubil na čelo.

»Kaj pa mami in oče, kako sta te …« je rekla Zana, a ni dokončala stavka, ko je videla moj resen izraz na obrazu. »Zana, Vina in Viktor sta umrla v prometni nesreči več kot dve leti nazaj,« sem bil direkten. Zadrhtela je, napela pesti in čeljust. Ibsen jo je objel, svoj obraz je skrila v njegov vrat. »Vaju pustim sama za trenutek,« sem rekel in zapustil pisarno.

»Hočem ga videti. Zadala sem si, da se bom zaradi nadnaravnosti, zaradi svojega novega načina življenja držala stran od svoje družine in sorodnikov , a nikoli si nisem mislila, da bo ostal sam … prekleto sam … moj mali brat,« je odločno in strogo rekla Zana, ko sem se vrnil v pisarno. Pokimal sem. »Dobro, bom uredil,« sem odgovoril. Zanderju sem preko sms sporočila javil, naj pripravi večerjo ter da sem k nama povabil Julijana z novim prijateljem. Navdušeno mi je odgovoril: »Je bil že čas, da tudi on najde nekoga … ej, Klavdij, a je Julijan gej?« Zarežal sem se. »Bi je,« sem kratko natipkal in zraven dodal smeška.

Bal sem se, kako bo presenečenje vplivalo na Zanderja. Upal sem, da ne bo jezen name, da ne bo zameril, ker mu nisem takoj javil, da sta se Ibsen in Zana pojavila na mojih vratih. A želel sem le najboljše. Nisem hotel, da se do večera ukvarja s tem, kaj naj obleče, kako naj pospravi, kaj naj reče in skuha.

Večerjo sem naročil bolj pozno, ob sedmih. Želel sem, da je cvetličarna z vrtnarijo prazna, da gredo vsi zaposleni že zagotovo domov. Ibsen in Zana sta se pripeljala z mano. Avto sem pustil na dovozu. Zana se je razgledala naokoli po posestvu, koliko je pač videla s popolnoma rosnimi očmi. Ibsen jo je potegnil k sebi v objem.

»Hej …« sem rekel, ko sem vstopil v hišo. Že ko sem se približeval vhodnim vratom, sem po vonju prepoznal, kaj je skuhal Zander za večerjo. Grahovo juho s popečenim kruhom, krompir, pečen v pečici, pečena gosja bedra in korenčkovo solato. Takoj je skočil na hodnik, bil je tako dobre volje in tako lepo se je uredil. Objel sem ga in ga močno stisnil k sebi. Strastno sem ga poljubil, ko naju je zmotil zvonec pečice. »O, imaš tudi sladico?« sem rekel, ko sem zavohal domač jabolčni zavitek. Nikoli mi ni bilo jasno, kako je lahko tako hitro in urno spacal tako dober obrok z več hodi. Nasmehnil se je in mi pomežiknil. »Daj, kmalu bo sedem,« je rekel in stekel nazaj v kuhinjo.

Miza je bila popolno pogrnjena. Paco in Denali sta spokojno počivala na svojih pasjih posteljah. »Izberi vino!« se je panično zadrl Zander iz kuhinje in jaz sem se samo zasmejal.

Slišal sem korake, ki so se približevali hiši. »Zander, pridi sem,« sem mirno rekel. Stopil je pred mene, z roko sem popravil njegove nagajive svetle lase, ki so mu bežali na oči. »Umiri se …« sem šepnil. Poljubil sem njegovo čelo, njegove ustnice. Tako dolgo sem bil prilepljen nanj, da se je popolnoma umiril, popolnoma odklopil vse okoli sebe. »Oprosti, če … oprosti, ker …« sem rekel in pri vhodnih vratih je pozvonilo. Pogledal je vrata in potem spet mene. Pokimal sem mu v znak, naj gre odpret vrata. Ostal sem za njim, opazoval, kako bo odreagiral. Zander je odprl vhodna vrata in trznil, ko je pred sabo zagledal visokega Ibsena in tik ob njem Zano. Njegovo telo je začelo drhteti in srce je ponorelo. Pogledal me je preko rame in v njegovih očeh sem prepoznal hvaležnost. Zagnal se je Zani v objem. Močno sta se stisnila in ko jo je želel potegniti v hišo, jo je odbilo stran, ker je bila nadnaravna in ni bila povabljena v hišo. »Auu!« je zavpila Zana. Zander se je zarežal v svoji hiperaktivnosti. »Fak, oprosti, vstopita v hišo,« je hitro rekel in jo za roko potegnil nazaj v svoj objem.