Ali verjamete v umetnost in zakaj?
Seveda verjamem v umetnost to pa zato, ker smo obdani z njo, le če jo želimo videti. Ni treba v muzej, gledališče ali knjižnico. Samo oči je potrebno odpreti in videti vse te barve, ki nas obdajajo, slišati vse zvoke, videti gibe ljudi, živali, rastlin. Ozreti se je potrebno na ves ta talent, ki posameznikom omogoča, da vse kar nas obdaja uredijo v oblike, note, slike, besede in umetniške predstave. Revež je človek, ki ne verjame v umetnost in je ne prepozna.

Katere vrste poslanstev, smislov, namenov in ciljev ima leposlovno ustvarjanje na osebni ravni avtorice ?
Na osebni ravni vidim smisel leposlovnega dela v ustvarjanju priložnosti da nevidni posamezniki, nevidne zgodbe in usode dobijo prostor in luč. In če bi se iz tega lahko kdaj razvilo poslanstvo bi želela bralcem približati zgodbe iz sveta za katerega vsak misli da o njem ve vse. Iz tega vidika ostane cilj vse življenjsko učenje, spoznavanje sebe in sveta, ki me obdaja, sveta ki piše najlepše a tudi najbolj žalostne zgodbe in seveda zbiranje poguma za delo na besedilih in iskanju priložnosti za njihovo objavo.

Katere vrste poslanstev, ciljev, smislov ima leposlovno ustvarjanje s širše družbene perspektive?
Leposlovno ustvarjanje ima skozi vso zgodovino človeštva poslanstvo ustvarjanja načinov, da s pomočjo besed bralec postane del časa in dogajanja pred ali za njim samim. Smisel leposlovnega ustvarjanja s širše družbene perspektive je ozaveščanje o obstoju nečesa, kar ne poznamo, kar sicer sodimo, čeprav ne poznamo vseh dejstev. Družbeni cilj leposlovnega ustvarjanja je tako predvsem v opismenjevanju na različnih nivojih. Namen leposlovnega ustvarjanja pa ohranjanje neskončne zapuščine misli, dogodkov, čustev, občutkov združenih v vseh literarnih oblikah tistih, ki jih poznamo in tistih, ki jih bodo ustvarjali umetniki prihodnjih generacij.

Kaj je poglavitni smisel kulture v širšem pomenu te besede?
Čeprav se smisel v naravnem življenjskem toku posameznika običajno spreminja, je fenomen smisla kulture v njenem širšem pomenu ravno v tem, da smisel kulture, kot najkompleksnejše strukture na planetu, skozi zgodovino ostaja relativno statičen in tako tesno povezan z normami v času in prostoru v katerem se v nekem obdobju razvija.
Smisel kulture v njenem širšem pomenu je tako v zrcaljenju stanja družbe, njenega odnosa do splošno sprejetih norm in načinov vedenja v nekem času za družbo pomembnih posameznikov ali skupin.

Kaj je poglavitni smisel umetnosti na sploh?
Smisel umetnosti je v identifikaciji odklonov od utečenih stvarnosti in vpliva teh stvarnosti na stanje duha posameznika in družbe kot celote. Smisel umetnosti je v ustvarjanju upanja, iluzije, prikazovanju in sprejemanju gole resničnosti, kot jih umetniki lahko na najboljši možen način prikažejo v besedi, sliki, gibu, zvoku, kipih, digitalnih in materialističnih instalacijah in podobno.

Kaj je poglavitni smisel leposlovne umetnosti?
Poglavitni smisel leposlovne umetnosti je v ustvarjanju novih svetov, novega časa z besedami. Takih svetov ki, služijo iskanju novega znanja, novih poti, občutkov, sočutja, upanja, ljubezni pa tudi groze in smrti. Ena sama beseda lahko spremeni svet, bodisi zapisana ali izgovorjena, na boljše ali na slabše.

Kakšno je prevladujoče mnenje slovenskega bralstva o leposlovnih avtorjih/avtoricah kot osebnostih?
Mislim, da je odnos slovenskega bralstva do lastnih avtorjev in avtoric precej spoštljiv. Vsaj tisti bralci, ki jih poznam sama, berejo med drugim tudi slovenske avtorje in hodijo na predstave slovenskih dramskih del in komaj čakajo da izide nova knjiga katerega od ljubljencev slovenskih bralcev.

Katerim osnovnim etičnim vodilom naj pri leposlovnem ustvarjanju sledi avtorica?
Če gledamo na etiko, kot na skupek moralnih principov je od vsakega avtorja odvisno, kje postavi mejo dobrega in slabega svojim literarnim junakom, kaj želi doseči s prestopanjem meja ali z begom k eni ali drugi strani etične naravnanosti. Etične norme avtorja pa morajo verjetno slediti cilju, ki ga želi doseči s svojim besedilom.

Ali in če se da, kako naj se v leposlovnem delu odraža družbena soodgovornost avtorice?
Avtor z določitvijo ciljev svojega dela in etičnih norm, ki jim bo sledil verjetno predvideva kakšne reakcije želi vzbuditi pri bralstvu. Na ta način lahko bolj ali manj odgovorno tudi uresničuje svojo družbeno odgovornost. Avtor se v sklic temu principu lahko odloči ali bo na primer zagovarjal statut enakosti, sprejemanje drugačnosti in drugačnih v družbi, ali pa bo z besedami zagovarjal neko ksenofobično držo, jo promoviral in s pomočjo besed iskal načine s katero bo to družbeno naravnanost predvidoma lahko tudi uresničeval.

Kako se pripravite na pisanje ali čakate na navdih ali ga lahko kako izvabite in če, me zanima na kak način vam to uspe?
Veliko premalo izkušenj imam, da bi lahko identificirala svoj osebni odnos do navdiha, ker sem popolni začetnik na tem področju. Tisto nekaj kar sem do sedaj napisala pa se je začelo z nekim dogodkom z enim prizorom, mislijo, ki sem jo po tem vključila v kontekst svojih izkušenj, želja, možnih izhodov in podobno. Moje prvo leposlovno delo je tako nastalo iz enega čisto preprostega vprašanja, ki ga je stanovalec zastavil mojemu možu, ko me je nekoč na grajskem dvorišču čakal po službi. Vedno znova sem se, ko sem imela čas in sem želela začet pisat ukvarjala s tem, zdelo se mi je vredno, da to vprašanje dobi celo zgodbo, najprej je bila to želja, ki se je zaradi kariere in študija izgubila kar za nekaj let, na delavnici pisanja pa se je ob vzpodbudi edinstvenega mentorja spremenila v cilj.

Ali ste odprti za predloge urednikov, recenzentov, ali je vaša umetniška vizija zaključena, ko delo zaključite?
Na svoji študijski in strokovni poti vedno znova zelo tesno sodelujem z mentorji, lektorji, recenzenti, uredniki in ostalimi. Zelo vestno upoštevam njihova navodila, a kljub temu skrbim, da ostane moj prispevek viden. V smislu leposlovnega ustvarjanja bi lahko rekla, da z veseljem upoštevam vse kritike, napotke, vse kar poberem in lahko pomaga delo narediti boljše, a moja zgodba je vedno moja zgodba, tako jo moram čutiti tudi, ko je vsa njena pot končana.

Kakšen je vaš namen kot avtor?
Namen mojega leposlovnega dela je bralcem približati svetove, ki sem jih na svoji poklicni poti spoznala v tisočerih detajlih in odtenkih. V družbi se o teh družbeno obrobnih svetovih veliko govori, a se mi zdi, da si ljudje težko predstavljajo kakšno je dejansko življenje akterjev na robu skupnosti. Rada bi, da bi bralec, ki bere mojo zgodbo, lahko v mislih za sebe naslikal ta svet, da bi se poskusil vživeti v kakšno od opisanih situacij, si priklical lastne občutke ob opisanem dogajanju, da bi bralec slišal in vonjal in čutil ta svet, v katerega si nihče ne želi vstopiti, pa vendar je del nas vseh, naša skupna odgovornost.

Jemljete pisanje kot delo, hobi ali kaj drugega?
Možnost, da lahko pišem jemljem kot nagrado sama sebi. Med pisanjem zaključnega dela sem si velikokrat želela pobegniti v kak drug svet. Za odmor sem si slikala prizore, ki so me navdihovali, zapisovale misli na samolepilne listke, včasih kak daljši odlomek besedila brez vsake povezave v zvezek. Po končanem študiju sem te listke in misli zbrala in spisala zgodbo, ki je bila samo moja, vseeno sem po tem zbrala pogum in se vpisala na delavnico pisanja, kjer je ta zgodba dobila obliko in upam, da odkrila neko neraziskano pot.

Kakšen je vaš postopek pisanja?
V tej moji zgodbi sem najprej napisala meni najbolj čuten, najlepši prizor v knjigi. Po tem sem izoblikovala ti dve osebi iz tega ključnega prizora in jima določila okoliščine v katerih sta se lahko razvijala ter epilog. Če bi, oziroma, če bo pa še kdaj nastala kakšna zgodba predvidevam, da bo nastala na enak način. Vse kar pišem bodisi strokovno ali leposlovno pa najprej napišem na roke, obvezno z nalivnim peresom v zvezek zvezan s spiral
Kakšno je pri vas razmerje med idejo in rokodelstvom?
Ideja predstavlja en odstotek, vse ostalo je rokodelstvo. Vendar pa je tisti majčkeni en odstotek, najpomembnejši del, ki nosi vse rokodelstvo.

Kakšna je vaša poetika, katere standarde v besedilu skušate doseči?
Moj način pisanja je realističen, čuten in empatičen. Kot avtor želim stati za tistim kar bi bilo iz humanistične perspektive prav. Z pisanjem želim v bralcu vzpodbuditi dvom v pravičnost brezpredmetnega obsojanja. Bralcu želim približati spoznanje, da ima vsako vedenje tudi tisto družbeno najbolj škodljivo in nesprejemljivo svoj vzrok. Samo takrat, ko poznamo vzroke za pojav neke oblike vedenja, lahko le – to razumemo, sprejmemo, ali z uporabo ustreznih pristopov doprinesemo k spreminjanju manj – ali neželenih oblik vedenja pri posamezniku v družini, skupini ali skupnosti.

Kakšna je za vas razlika med pisanjem poezije, proze, dramatike, esejistike, publicistike in neumetniških besedil?
Pisanje umetniških in strokovnih besedil ločujeta povsem različna pristopa. Med pisanjem različnih zvrsti umetniških besedil pa ne vidim tako ostrih ločnic, razen seveda oblikovnih,, slogovnih, slovničnih … Če se umetnik izuri v pisanju neke literarne zvrsti je lahko v svojem izražanju svoboden in lahko razvija svoje sposobnosti do popolnosti oziroma do meja, ki si jih lahko zastavi le sam. Sama sem trdno prepričana, da ne more vsak pisati vsega oziroma, da so takih preskokov med literarnimi zvrstmi sposobni le zelo talentirani in jezikovno ustrezno izobraženi posamezniki.

Bi bili zaradi literature raje slavni ali bogati?
Želela bi si, da bi bralci sprejeli zgodbo in razumeli njeno sporočilo. Bogat je kdor lahko dela, kar ga izpolnjuje. Jaz sem spoznala mentorja, ki mojega prvega rokopisa ni kar zabrisal v koš. Tega sem se namreč najbolj bala. Da bodo vse te moje sanje in moja goreča želja po pisanju končale v košu velikega slovenskega pisatelja posipane z koščki mojega zdrobljenega poguma, brez komentarja, brez možnosti, da bi se lahko učila in izboljšala. Pa mi je namesto tega nekega večera po telefonu čestital in mi rekel, da sem napisala svoj prvi roman. To je bilo dovolj za nadaljevanje, delo na tekstu, popravljanje, … Vsa ta spoznanja, ki sem jih pridobila na tej poti od pisanih samolepilnih lističev do končane zgodbe so me neizmerno obogatila, na vse ostalo pa verjetno nimam več kakega znatnega vpliva.

Kaj je knjiga za vas v prvi vrsti umetniški izdelek ali prodajni artikel?
Zamene osebno je knjiga v prvi vrsti zagotovo umetniško delo. Je pa na tržišču ogromno knjig, ki so v prvi vrsti prodajni artikli.

Kaj za vas pomeni oddati tekst, izdati tekst, promovirati tekst?
Oddati tekst ne glede na to ali gre za strokovno besedilo ali umetniško delo, pomeni konec nekega ustvarjalnega procesa. Sproži se občutek samoizpolnitve, spoštovanja do lastnega dela in časa in občutek hvaležnosti do dela in časa vseh, ki so prispevali k nastanku objavljenega dela družina, mentor, lektorji, recenzenti, uredniki, založniki in še kdo, ki je nujno potreben da neko besedilo doseže širši krog bralstva.

Opišite bralca
Bralec je učeč, čuteč in čuječ posameznik, popotnik in poznavalec.