Slikal sem že v osnovni šoli. Leta 1959 sem začel obiskovati slikarski tečaj pri akademski kiparki Vlasti Zorko Tihec, z veliko zagnanostjo pa sem prijel za paleto in čopiče sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja; tedaj sem namreč za rojstni dan dobil oljne barve. Močan zagon sem dobil po ustanoviti likovne sekcije, nove dejavnosti Kulturno-umetniškega društva Pošta Maribor pod mentorstvom Ervina Kralja. Večinoma sem se udeleževal skupinskih razstav, lahko pa se pohvalim tudi s štirimi samostojnimi razstavami. Prva je bila ob odprtju novega Telekomunikacijskega centa na Titovi cesti v Mariboru, druga, več desetletij pozneje, ob moji sedemdesetletnici v Razstavišču RRRudolf in čez čas še v Domu pod Gorco v Mariboru, zadnja pa v razstavišču Kulturnega doma v Grižah.

Slikanje sem vedno občutil kot protiutež glasbenemu udejstvovanju, saj sem v tihoti poskušal na platno prenesti delček svojega videnja narave in ljudi okrog sebe. Nikoli se nisem imel za slikarja v pravem pomenu besede, a vseeno sem bil vesel, kadar sem v kakem prostoru zagledal svojo likovno stvaritev, obešeno na steno.

   Pred leti sem obiskal Jožeta Protnerja, dobrega znanca še iz študentskih let. Glej, glej, v njegovi pisarni, v kateri je opravljal funkcijo podžupana mesta Maribor, sem zagledal svojo oljno sliko Gorce v Malečniku. Bil sem prijetno presenečen, saj sem že skoraj pozabil, da je nekoč Mariborska občina odkupila to sliko. Čeprav moja likovna dela zagotovo niso kake zveličavne umetnine, so delček mene in mojega videnja sveta ter prinašajo nekaj pozitivnega v prostore, jih napolnijo z lepoto in jih, upam, tudi bogatijo. Dano mi je, da vidim barve in slišim glasbo; ta danost me osrečuje in daje smisel mojemu življenju.