Piše: Melanija M. K. Lamerov
IRON
Po mestu se je izvedelo, da sem odplačal dolg gospodu Remmu hitreje, kot sem si mislil. En dolg sem odplačeval še v denarju vsaka dva tedna s tem, kar sem zaslužil s priložnostnim delom. En dolg pa sem imel na čakanju. A je beseda prišla tudi do gospoda Museeja, pome je poslal dva od svojih mož.
Ujela sta me sredi mesta, ko sem se vračal iz trgovine. Uspel sem ju pravi čas zaznati, da sem lahko vrečko z živili odložil na tla in stekel proti naselju s starimi bloki. Bila sta vrhunsko usposobljena in moral sem uporabiti vso moč, ki sem jo imel v sebi. Zavil sem med razpadajoče stavbe v upanju, da bom čimprej našel zavetje, da bi se skril pred njima. Za mano sta vpila, preklinjala in se jezila. Stekel sem po stopnicah gor in zavil na desno za vogal stavbe na zunanji hodnik stanovanj. Pred sabo sem kar od nikoder zagledal moškega, ki je odplačal moj dolg. Zagrabil me je za ramena in me potisnil ob dva moža v temnem. Na glavo mi je poveznil kapuco z moje mikice in me obrnil proč od sebe. Nič mi ni bilo jasno, šele trenutek zatem sem dojel, kaj je naredil. Skril me je med svojo ekipo in moška, ki sta me lovila, sta nasedla ukani. Ko sem slišal, kako se oddaljujeta od nas, sem si malenkost oddahnil. Na sebi sem začutil dotik težke roke in telo se mi je vznemirilo. Pogledal sem ga, poiskal njegove črnorjave oči v barvi temne orehovine. Želel sem se mu zahvaliti, a besed kar nisem mogel spraviti iz sebe. Zato sem mu raje kar pokimal v zahvalo. Prekinil naju je moški, ki je prišel iz stanovanja in prevzel vso pozornost nase. Izgubil sem njegov pogled, pa sem izkoristil moment in se počasi odmaknil od ekipe. Kdo je bil ta moški? Zakaj ga nisem poznal, čeprav je deloval zelo pomemben. Ko sem stopal po stopnicah, se mi je zazdelo, da sem na sebi začutil njegov pogled, pa sem se v upanju ozrl nazaj. Moški ni gledal za mano in to me je zmotilo, čeprav si tega nisem hotel priznati. Na ulici sem videl parkiranega njegovega črnega viteza in vprašal sem se, kako to, da ga nisem opazil že prej. Za nekaj sekund sem obstal ob avtomobilu in ga občudoval. Za trenutek sem pomislil, kako bi lahko odplačal vse dolgove in uresničil svoj cilj, če bi imel le del vrednosti tega luksuznega avtomobila.
Ob nedeljah nisem delal, razen če je šlo za kaj več denarja. Ob nedeljah sem hodil na obisk k rejniški družini, kjer sta prebivala moja sestrica Zita in bratec Zion, moja edina razloga, da sem še vztrajal pri življenju.
Rejnica Ette je bila kar dobra ženska. Z njo sem se pogodil, da je za plačilo ohranjala Zito in Ziona pri sebi, da je vedno znova našla razloge, da ju kdo ne bi posvojil. Nekako sem plačeval za njuno svobodo, plačeval za čas, ko sta čakala name, na to, da lahko prevzamem skrbništvo nad njima.
Pred štirimi leti smo izgubili starša in to je bila ena boljših stvari v mojem življenju. Morda se sliši kruto, a vedno sem molil, da bosta Zita in Zion preživela z njima čim manj let, da bi starša na njiju pustila čim manjši pečat. Oba sta se ukvarjala z vsemi vrstami manjšega kriminala, oče je bil dolgoletni preprodajalec drog, mama pa je z leti postala vse bolj zasvojena z njimi. Ko so ju končno enkrat dobili na delu, sta šla Zita in Zion v rejništvo, jaz pa sem zbežal od doma. Pol leta zatem sta oba umrla zaradi prevelikega odmerka droge. Ko sem mislil, da sem končno rešen in svoboden, prost njunih zlorab in nagnusnega stila življenja, so me poiskali trije mestni veljaki. Starša sta jim dolgovala cele kupe denarja, ki sem ga jaz sedaj odplačeval za ceno svojega življenja, za ceno življenja Zite in Ziona.
Rad sem imel otroke, rad sem preživljal čas z njimi. Niso vrtali vame, niso me spraševali odraslih stvari, o katerih se nisem želel pogovarjati. Z otroki smo sanjarili, divjali v parku, brali in se pogovarjali o zvezdah in dinozavrih. Trikrat na teden, včasih pa tudi večkrat, sem čuval otroka sosede Pavle. Punčko Aveo in fantka Etana. Bila sta dvojčka, stara šest let. Pavla je bila mati samohranilka, njen partner je umrl v službeni nesreči. Bila je čudovita ženska, če bi bil strejt[1], bi bila ona tista, ki bi jo poročil. Oba sva težko shajala z denarjem, zato sem v zameno za varstvo dobil topel obrok večerje, ki jo je vedno vrhunsko pripravila.
Tudi sam sem znal kuhati, vedno sem rad bral kuharske knjige. A nisem kuhal. Predvsem zato, ker nisem imel denarja za večino sestavin, poleg tega pa mi kuhanje samo zase ni bilo v užitek. Pa tudi moje stanovanje z enim kuhinjskim elementom, umivalnikom in staro kuhalno ploščo ni bila ravno kuhinja.
»Zakaj imaš tako umazane roke?« me je vprašala Zita, ko sem prišel na obisk. »Zjutraj sem sosedu popravljal avtomobil,« sem odgovoril. Oba z Zionom sta se stisnila k meni na kavču. Zion je imel dvanajst let, Zita pa štirinajst. Zion je bil poseben fant. Medtem ko je bila Zita normalno razvita, je imel Zion zmerne motnje v duševnem razvoju. Njegovo razumevanje in obnašanje je bilo na ravni osemletnika. Znal je prešteti do petdeset in znal je črke abecede. Znal je kaj napisati in prebrati. Razumljivo je povedal svoje ime, naslov in rojstni datum, izražal se je v stavkih, ki so bili razumljivi tudi tistim, ki ga niso poznali. Pri jedi je uporabljal pribor in znal je pometati in izprazniti koš za smeti. Samostojno je prečkal cesto brez semaforja, čeprav nikoli ni bil zunaj brez spremstva. Po kopanju se je znal obrisati in si osušiti lase. Razumel in dojemal je svoje telesne potrebe. Znal je razložiti, kaj čuti in potrebuje.
»Kdaj bova šla živeti s tabo, v tvoje stanovanje, ga boš še dolgo prenavljal?« me je vprašala zgovorna Zita. »Kaj pomeni prenavljanje?« je radovedno rekel Zion. Prenavljanje je bil že dolgo eden mojih zlaganih razlogov, da še vedno živita pri rejnici, bilo je lažje kot pa pojasnjevanje dejanskega stanja.
[1] heteroseksualen