Imela je svojo malo obsesijo, ki jo je obvladovala v celoti. Prijetno je zapolnjevala njene misli. Vsako jutro na poti v službo. Enkrat se je zgodilo, da so na odseku njene vsakdanje poti v službo, potekala gradbena dela. Pot je bila zaprta. Takrat je ugotovila, da je to res njena obsesija, kajti v trenutku, ko je spoznala, da ne bo mogla hoditi po svoji običajni poti, jo je oblil hladen polt in razpoloženje se ji je poslabšalo. Takoj je vedela, da je dan zanjo pokvarjen.
Ko je sama sebi priznala, da so brez te male obsesije njeni dnevi izgubljeni, se ji je začelo življenje spreminjati. Drugače je začela dojemati nekatera svoja življenjska načela.
Kot vsako jutro, je tudi danes obstala pred „svojo“ izložbo cvetličarne.
Takoj je začutila, da je pred njo čudovit dan. Bil je eden redkih toplih marčevskih juter, ko te sonce že navsezgodaj poboža s svojo toploto. Tokrat so jo rože prevzele še bolj kot običajno. Pravzaprav so jo prevzele že dolgo nazaj. Predstavljale so njen pobeg od vsakdana. Od njenih težav, tegob. Njihov živi svet jo je pomirjal. Vse te barve, oblike, so nanjo delovale bolj kot katerikoli terapevt doslej.
Današnje izbrano cvetje v izložbi je bilo pisanih barv, od gerber do nageljnov. Velik bananovec je skoraj v celoti zasedel svoj prostor ob izložbenem oknu. Zraven njega so se bohotile orhideje različnih velikosti. Ena z belimi cvetovi, druga z zelenimi, tretja rumena. V svojih mislih se je prestavila v notranjost cvetličarne. V središče vseh teh cvetlic. Občutila je neizmerno srečo. Med različnimi vonjavami in pršenjem vode. Sama v improviziranem tropskem gozdu.
V tistem blaženem trenutku uživanja sploh ni opazila, da zraven nje stoji še nekdo, dokler se ta ni oglasil. „Izvolite, za vas je“.
Obrnila je glavo proti glasu. Pred seboj je najprej zagledala veliko rožnato vrtnico. Izza vrtnice je pogledovala glava čednega neznanca. Prevzeta od vse lepote rož v izložbi, jo je ta nenadna gesta najprej vrgla iz tira. Sploh ni vedela, kaj naj zdaj stori. Ali se to dogaja v resnici ali je le del njene domišljije? Ali naj sprejme rožo in s tem še kaj?
Hitro je pogledala okoli sebe in opazila, da pred izložbo stojita samo onadva. To jo je osupnilo še toliko bolj, kajti vrtnica je bila res namenjena njej. Sklenila je, da se bo prepustila vabilu rožnate vrtnice in jo sprejela. Čeden moški ji je izročil vrtnico in jo hkrati prijel za roko. Dlani sta se dotaknili. Prsti so se prepletli in začeli božati eni druge. Vzpostavila se je vez. Skupaj sta krenila proti hotelu v središču mesta.
Z roko v roki sta vstopila skozi vhodna vrata. Mimo recepcije sta se podala v eno izmed nadstropij in po hodniku naprej do sobe. Ko sta vstopila, so se njune roke za droben hipec ločile.
Prvo, kar je naredila, je bilo, da je vrtnico položila v vazo in pogledala skozi okno. Vse je bilo tako, kot mora biti. Roža v vazi in soba s pogledom na izložbo cvetličarne.
Zdaj se je prepustila. Prvič v življenju je opustila svojo kontrolo in se pustila voditi neznancu. Med belimi rjuhami ga je skrivoma opazovala. Bil je izredno lep in privlačen moški. Imel je okrogle poteze in sijoče oči polne življenja. Začaral jo je s prvim pogledom. Njegove roke so bile čvrste. Ko jo je prijemal, jo je z njimi ljubkoval na način, v katerem se je počutila varno. Bil je nežen. Čuteč. Vse tisto, kar do sedaj ni izkusila še z nobenim drugim. Vzel si je ves čas tega sveta, da je raziskal vsak kotiček njenega telesa. Z vsakim vdihom se je bolj izgubljala v morju novih občutij. Z vsakim izdihom je bila bolj zadovoljena. Bolj ona sama. Čas se je zanju ustavil in nič drugega ni bilo več pomembno.
Skupaj sta preživela enega najbolj strastnih dopoldnevov njenega življenja. Nato so se njune poti razšle. Prav tako, kot so se zjutraj srečale pred izložbo. V sobi je ostala samo vaza z rožnato vrtnico.
Skozi hotelska vrata je odhaja na ulico samozavestna in z rdečico na licih. Še vedno je bila polna novih vtisov. Polna adrenalina, ker je naredila nekaj, kar je presenetilo tudi njo. Ta vznesen občutek jo je nosil, kot bi letela po zraku. Naenkrat ni vedela, kam mora in kaj bi naredila. Noge so jo, kar same od sebe, nosile in privedle do izložbe.
Spet se je zagledala v domač tropski pragozd. Nekaj časa je strmela v izložbo in pri tem pozabila, da je ura že krepko čez 11.00 in da je cvetličarna zdaj odprta. Da ni več sama s svojim pogledom, kot vsako zgodnje jutro. Ko je videla, da ji cvetličarka maha skozi okno, se je hipoma prebudila iz sveta svojih ravnokar preživelih dogodkov. V trenutku se je zavedla, da se je zanjo za nekaj ur čas ustavil in da zdaj spet teče naprej. Prvič danes je pomislila „Kaj se mi je zgodilo? To nisem jaz.“
Um je govoril naprej: „Kar šla si z neznancem v posteljo! Namesto zjutraj v službo. Pa koliko si stara? Obnašaš se kot najstnica. Kaj ti je bilo“?
Čustva v njej so odgovarjala: „Prvič v življenju si naredila nekaj spontanega, novega, drugačnega. Dopustila si svoji divji ženski, da prevzame vajeti. Uživala si“ .
Um je začel z občutki krivde: „Za žensko se kaj takega ne spodobi. A si zdaj padla tako nizko? Hotela si biti drugačna in ravno moški je spet moral biti tisti, ki ti je to pokazal? O tem ne govori nikomur. Mislili bodo, da si lahka ženska“.
Njena čustva so začela tekmovati z umom: „Uživala si v svoji seksualni osvobojenosti. Znala si se prepustiti erotičnemu vzgibu tukaj in zdaj. Brez predsodkov si izbrala povabilo rožnate vrtnice. Čestitaj si! To je zmaga svobodne ženske. Pustila si energiji dveh teles, da se združita in razblinita v užitku“.
Um je mlel naprej: „Niti njegovega imena ne poznaš. Ne veš ali je psihopat. Te bo sploh še kdaj poklical? Trapa. Kaj te je obsedlo“.
Njena čustva se niso predala: „Končno si izživela svojo fantazijo. Bilo je točno tako, kot si si zamišljala. In še več. In tega nisi načrtovala. Zgodilo se je v trenutku, ko si se kot ženska počutila najbolje v svoji koži. Zadovoljna s svojim fizičnim izgledom. Osvobojenim diktature diet. Osvobojenim pritiska let. Pomirjena sama s sabo. Ponosna nase, da si znala tudi ti voditi, enkrat za spremembo, moškega okoli prsta. In zdaj sploh ni pomembno, da ga ne poznaš. Da sta šla vsak po svoje. Ne da bi si zaupala svoji imeni“.
Cvetličarka je odprla vrata in stopila ven: „Gospa, vi tako vztrajno gledate v našo izložbo, da sem prišla preverit, če so naše rože še sveže in še lepšajo poglede mimoidočim“.
Samo nasmehnila se je in prikimala.
V tistem jo je prešinilo troje življenjskih spoznanj. Prvo, da ima zmeraj na voljo možnost izbire zase. Drugo, da gojenje malih obsesij žensko lahko vodi do njene notranje svobode. Tretje, da nekatere stvari morajo ostati nedokončane zato, da pustijo možnost ponovitve. Srečna in zadovoljna se je tistega sončnega marčevskega dopoldneva usedla v kavarno nasproti cvetlične izložbe in počasi srkala svojo prvo jutranjo kavo.