Piše: Karolina Borovšak

Oblekla si je plašč, lahek, črn in do kolen. Z velikimi žepi in majhnim ovratnikom. Pod plaščem je imela topel svetlomoder pulover, ki jo je grel vse do brade. Bilo je neznačilno mrzlo za marec, slana je prekrivala trobentice in gosti dim se je vil iz mestnih hiš. Lase je imela prekrite z ruto, da bi bila manj očitna. Nadela si je sončna očala, čeprav so bila brez dioptrije in je slabo videla v daljavo. Kakršnakoli očala, vedno so se na mrazu rosila, slepa brez in slepa z. Videla pa je svoja stopala, ki jih je v mrzlih usnjenih škornjih komaj čutila. Prste na stopalih je vedno pretegovala, kadar je tako stala na mrazu. Roke je imela globoko potisnjene v žep in brskala po vsebini. Vžigalnik, stari račun, bonbonček iz kavarne ter dve zmečkani maski. Verjetno sta bili že neuporabni, vendar ju ni odvrgla. Nikoli ne veš kdaj ti pridejo prav. Velikokrat je kaj pozabila. Sonce se je komaj dvignilo iz obzorja, svetlomodra svetloba se je odbijala od površin, še najbolj žive barve so bile videti vodene. Globoko je vdihnila. Hladen zrak jo je rezal po sapniku, z izdihom se je počutila kot zmaj. Preko trupa ji je visela majhna platnena torbica in s težko vsebino jo je tiščala v ramo. Tako stisnjeni samo v sebe se ji ni ljubilo premakniti. Še trenutek je tako obstala, z obtovaljanjem roko izvila iz žepa in pogledala na uro. Čas je. Počasi se mora premakniti na želežniško postajo. Hoja bo jo vsaj malenkost ogrela. Hodila je hitro, kot, da se ji kam mudi. Vedno je tako hodila. Je to bila posledica njenih živcev? Je zaradi večnega občutka zaskrbljenosti vedno tako hitela? Tempo hoje se je uskladil z ritmom bitja srca, dihanje se je pospešilo. Postalo ji je nerodno, ker toliko diha. Postalo ji je nerodno, ker ji je nerodno zaradi dihanja. A obstaja kaj bolj naravnega kot dihanje, verjetno ne. Šla je po znani poti, od hiše do postaje.  Orientirala se je zgolj po obliki pločnika, namreč ni videla več kot tri metre pred sabo. Zimski posip je praskal pločnik pod njenimi nogami, zdelo se ji je, da bo zrdsnila, krepko bi padla z rokami v žepih. Na poti se je poredko srečala z mimoidočimi, nikomur se ni pozdravila, saj niti ne bi mogla nikogar prepoznati. Upala je, da jo ne bo nihče srečal. Saj res. Ruta in sončna očala. Drugim morda izgleda prav blazno, na srečo pa ne vidi njihovih izrazov. Še enkrat je preverila seznam v glavi preden je prispela do postaje: denarnica, očala, maska, beležka, pisalo, telefon, polnilec. Imam vse? Če bi kaj manjkalo bi bilo zdaj prepozno, zamudila bi vlak. Že je skoraj tam. Še čez cesto in še malo naprej.

 Postaja je bila prazna in tiha. Slišalo se je le nelagodno šumenje prometa in občasni pisk vlaka v daljavi. Sprašuje se, če na podeželju tudi vse spremlja stalen hrup v ozadju. Kako bi bilo lepo poslušati tišino. Na ekranu spremlja prihajajoče vlake. Zadovoljna je sama s sabo, ker ni prišla pretirano rano, vlak bi moral odpeljati čez deset minut. Upa, da ne bo spet zamujal. Z rokami se oprime pasa torbice in pripravlja na vstop. Saj res, maska. Zdaj ji pade na pamet, da sončnih očal še nekaj časa ne rabi, zato jih spravi v torbico. Z masko in očali bi dokončno oslepela. Vlak se počasi pripelje, vedno jo je prestrašilo kako tesno se približa. Pred očmi se ji je zabliskal prizor, kako jo sunek premikajočega vlaka potegne v špranjo med postajo in vlakom ter jo zmučka. Oddahnila si je, da se ji to ni pripetilo in vstopila.

 Rada se je vozila z vlakom, še posebej, če imajo kupeje, toda ponavadi se je morala sprijazniti z običajnimi sedeži. Poiskala si je mestu ob oknu, na vlaku je vedno tako lepo opazovati okolico. Če bi šla z avtobusom bi na avtocesti lahko strmela samo v ograjo, čeprav bi prišla hitreje. Slekla si je plašč in zopet globoko vdihnila. Glavi ni pustila, da se preda živcem, telo pa se ni strinjalo in srce ji je še vedno bilo ob rebra. Včasih je neprijetne misli potlačila in si v mislih predstavljala, da jih napiše na list papirja, ga zmečka in vrže v ogenj. Toda pred kratkim se je poprijela nove metode, mislim je dovolila da dozorijo in potem elegantno splavajo po vodi. To ji je dalo več miru. Imela je približno eno uro, preden prispe na cilj. Verjetno malo več. Vlak je speljal.

 Šla je na obisk na katerega se ni najavila, niti ni bila povabljena, ampak je vedela, da bo pravo osebo srečala ob pravem času. Ali ga sreča zdaj ali pa nikoli. To bo zadnjič po dolgem času. Roke so se ji tresle, stisnila si jih je med koleni. Imela je sto in eno vprašanj, ki so se ji vrstila sinhrono z nežimi tresljali vlaka. Zakaj sploh gre? Ni imela odgovora. Bila je polna pričakovanj in hkrati pripravljena na razočaranje. Slike pokrajine so bežale ob oknu hitreje kot ponavadi. Upala je, da je nihče ne ogovori saj bi odgovorila s tresočim glasom.

 Odločila se je, da se ne bo predstavila kot njegova hčerka. Hotela je, da jo sam prepozna. Če jo bo prepoznal. Bo ona prepoznala njega? Pogum za ta podvig je zbirala že nekaj let, če ne bi šla zdaj, v tem trenutku, ko je imela zadosti zagona bi bilo zavedno prepozno. Ni imela neomejene zaloge poguma. Ponosna je bila nase, v trenutku se je počutila kot protagonist. Pulover jo je srbeče dražil po vratu. Žejna je postala. Spomnila se je, da rad pije prave čaje, tudi ona rada pije pravi čaj. Hladno ji je bilo, kar ji je malo olajšalo tesnobo. Strah jo je bilo, ker se ga je spominjala kot strašnega. Premišljevala je kaj mu bo povedala in kako se bo odzval. Če se bo imela moč izpovedati. Mnogo let je minilo in čeprav je bila še mlada, je vedela, da je v tem času zelo dozorela. Odrasla je in ne bo se pustila ustrašiti, si je prigovarjala. Globoko je vdihnila in si vlivala navidezne samozavesti. Ne sme zmrzniti. Ne bo zmrznila. Zvoki okolice so se ji zdeli pridušeni, kot med potapljanjem. Tako ne bo šlo. Zaprla je oči in spet globoko vdihnila, tokrat je dih pridržala in v mislih je zavladala tišina. Tišina, ki jo je preplavil tih, nežen pisk. Užila je trenutek spokojnosti. Roke je položila na bedra, niso se ji več tresle. Počasi je izdihnila. Nenadoma je počilo kot iz pištole, pesti so se  ji zvile in nehote je rahlo poskočila. Nekomu je padla prazna pločevinka, njeno srce pa je pognalo v galop. Roko je položila na prsa, znova se bo morala pomiriti. Nasmehne se sami sebi, ker si je zapravila s trudom pridobljeno pomirjenost. Zdaj ne ve več, ali je živčna ali vzhičena. Dve plati istega kovanca. Vrglo jo je nazaj v tukaj in zdaj, ravno pravi čas, saj bodo kmalu prispeli. Zdaj že malo obžaluje. Vse se ji odvija tako hitro. Vlak je postopoma upočasnjeval. Ena ura in pol je minila kot blisk.

Pripravljena je. Vesela je, da se bo rešila preden kdor od njiju umre. Vesela je, da bo lahko razrešila dvome v sebi. To je začetek konca. Dobila bo svoj trenutek, kakorkoli se bo že izšlo. Hoče, da jo vsaj vidi. Nadela si je plašč in svoja navadna očala, ruto je obdržala na glavi. Sprejela je pospešeno bitje srca, ni je več oviralo. Ni se več počutila bedasto. Preverila je, če ima vse ob sebi, da ni slučajno kaj izgubila. Na telefonu še enkrat preveri naslov. Skočila je na noge kakor hitro se je vlak dokončno ustavil, misli so ji brenčale kot razpuščeni roj čebel. Stopila je mimo sprevodnice in skočila z vlaka.

Za trenutek postoji na postaji, zrak se je ogrel, masko si je snela in zadihala svež zrak. Začutila je kanček upanja. Sonce je sijalo. S svojo značilno hitro hojo se je zagnala proti mestu, zdelo se ji je popolnoma drugačno. Ali gre v pravo smer? Naj bi prinesla kaj s sabo, na to ni pomislila. Naj samo potrka? Mogoče ga sreča zunaj. Obrnila se je da bi ujela pogled na odhajajoči vlak. Sončni žarki so se odbijali od naslova postaje in ji bleščali v oči. Majhen oblaček je za trenutek prestregel svetlobo in ji razkril napis.

Butnilo ji je v glavo. Izstopila je na napačni postaji.