Piše: Melanija M. K. Lamerov

»K. V. T.«

Vrhunska večerja v družbi tesnih prijateljev Julijana, Niobe in Ibsena. Igra pokerja z vrtoglavo visokimi zneski in v kozarčkih moj magični liker. Tako je izgledala moja fantovščina.
»Torej, Klavdij, si pristal na Ianovo igro?« me je vprašal Julijan. Pokimal sem in zavil z očmi. »Torej lahko tudi jaz sodelujem?« si je drznil nadaljevati. Ibsen in Niobe sta se samo nasmejala. »Ni šans, Julijan,« sem bil resen. »Ah, daj no … naj bom vsaj na vrsti za tabo … dopusti mi vsaj malo upanja,« je potožil. »Za mano si lahko. Že tako ne vem, kako bom prebolel prvih pet,« sem rekel. »Šesti si šele?« je rekel Ibsen, jaz pa sem ga le pogledal, ves razdražen. »Ah, Klavdij, saj veš, da je samo tvoj,« je rekla Niobe. Trčili smo s kozarčki in nazdravili na nove začetke.
Ko je bil čas, smo se pridružili Zanderjevi fantovščini. Vstopili smo, ko je Zander z zavezanimi očmi poslušal Ianova navodila za zadnjo igro. Sam sem bil najprej odločno proti, a me je družba prepričala. Poznal sem Zanderja in vedel sem, da mu ne bo prijetno, ko se bo dotikal drugih tičev in vedel, da ga jaz pri tem opazujem. Prvi je bil eden izmed plesalcev, drugega tipa nisem poznal, tretji je bil Nil, četrti drug plesalec in peti Ibsen. Komaj sem se kontroliral ob pogledu na Zanderja z drugimi tiči v rokah. Ibsen, ki je stal ob meni, me je miril s pogledi, Julijan pa me je le potrepljal po ramenu in mi šepnil: »Še malo, zdaj bo pri tebi.« In res je bil. Takoj ko se me je dotaknil, se je moj tič prebudil. Zašepetal je moje ime, takoj me je prepoznal. Potegnil sem ga v svoj objem, z njim zakril svoje razgaljeno mednožje. Z obraza sem mu odstranil prevezo in ga poljubil. Okus je imel po alkoholu, tudi njegove oči so bile čisto opite. Ian je pritekel do naju in skočil na Zanderja. V njemu sem zaznal rahlo obžalovanje. »Ooo, ja, to si bom zapomnil, tudi ti se boš enkrat poročil,« mu je v smehu zagrozil Zander.
Svojega tiča sem stlačil nazaj v hlače in Zanderja zopet potegnil v svoj objem. Ves večer sva ostala skupaj, na svoji skupni fantovščini.

»Čakaj, nikoli mi nisi povedal, kaj ste pa vi počeli na fantovščini, preden ste prišli na mojo?« me je vprašal Zander v sredo ob zajtrku. Nasmehnil sem se. »Dobro smo jedli in igrali poker. Zaslužil sem za nov prizidek na hiši in vso ostalo prenovo ter pohištvo,« sem pojasnil in Zander je le zmajal z glavo.

Široka cesta, speljana skozi gozd, ta dan zaprta samo za naju. Levo in desno peščica ljudi, ki so bili obema pomembna točka v življenju. Okoli nas in nad nami narava, mir, tišina. Svež vonj po naravi, gozdu. Na koncu poti, kjer se je gozd končal in so oči zaznale panoramski pogled na jaso in sončno svetlobo, ki je silila skozi gosto krošnjo dreves, točno tam, na koncu poti, je stal oltar. Na vsaki strani oltarja sta sedela Paco in Denali, vsak s svojo škatlico okoli vratu. V tistem trenutku, ko sem stopal po poti, posejani s cvetlicami, z Zanderjem ob sebi, sem bil najsrečnejši moški na svetu. Srečnejši od mene je lahko bil le Zander. V svoji poročni obleki je žarel kot najlepša zvezda na nebu. Dan, ki ga nobeden od naju ne bo nikoli pozabil.
»Vse ljubezenske zgodbe so čudovite, a najina je moja najljubša,« sem iskreno rekel Zanderju, medtem ko sem zrl v njegove oči. Nasmehnil se je, počakal trenutek in dodal: »Klavdij, edini, ki si me razumel že od prvega trenutka, edini, ki si znal prebrati sporočila moje duše, radostna in tista temačna.« Ob njegovih besedah me je prijetno pogrelo. »Zander, edini, ki lahko vpliva name, edini, ki me kontrolira, edini, ki se mu popolnoma predam,« sem iskreno rekel in izklopil svet okoli naju.
Izmenjala sva si enaka prstana, ki sva ju izbrala skupaj. Težka, posebna in skoraj neuničljiva prstana iz volframa v črno modri barvi.
»Ponosno vaju razglašam za novopečena moža, lahko se poljubita,« je nasmejano rekel možakar srednjih let. Za trenutek sva se poljubila v tišini, potem je okoli naju zabučalo glasno ploskanje, smeh in veselje. Do naju so prileteli najini najbližji in naju potegnili v velik skupinski objem.

Na zabavo in pojedino smo se prestavili malo stran na teraso hotelske restavracije ob čudovitem naravnem jezeru. Za trenutek sva ostala sama. Zander se je stisnil k meni, svojo glavo položil na moje prsi. »Ljubim te,« je šepnil. Svoje roke sem ovil okoli njega in ga stisnil. »Tudi jaz te ljubim,« sem šepnil nazaj in za trenutek zaprl oči, medtem ko je ljubezen mojega večnega življenja počivala na meni.
Najin zasebni moment se je hitro končal, do naju je pristopil Ian in ogovoril Zanderja: »Nikoli si nisem mislil, da se boš poročil pred mano, ampak sem noro vesel zate.« Zander mu je skočil v objem in mirno sta se pozibala sem in tja, se pocrkljala.

Odmaknil sem se na stran, a sta me že ujela Julijan in Niobe. »Stari … brez besede sem … v vsem svojem življenju še nisem bil na poroki, ki bi me tako čustveno prevzela,« je rekel Julijan in Niobe je dodala: »Prav solza mu je kanila iz očesa, no pa saj meni tudi.« Nasmehnili smo se in se skupinsko objeli. Julijan je nežno zakašljal, da je pridobil najino pozornost: »Moram vama nekaj povedati.« Zresnil sem se in Niobe je obstala. »No, saj ni nič takega …« je začel Julijan. »Julijan, ne zajebavaj naju, kaj je, povej?« sem že skoraj ukazal, ves zaskrbljen. Niobe pa me je le ruknila z roko, da me je opomnila, naj se pomirim. Julijan je odkimal z glavo in se nama nasmehnil. »Hmm … te dni, ko sem šel v Milano, modno prestolnico, po vajini obleki …« je začel in sramežljivo nadaljeval, »sem spoznal nekoga …« V meni je nekaj kar poskočilo, tako vesel sem bil zanj. Ne vem, kdaj je nazadnje govoril o kom s takim žarom v očeh. Niobe ga je veselo objela, on pa naju je pogledal rahlo zaskrbljen. »A je kakšna ovira …« sem previdno vprašal, ker sem prebral njegov obraz in zaznal njegovo zaskrbljenost. »Ne, le drugače je kot pri vas …« je skoraj šepnil. »Upam, da me, no, nas boste sprejeli,« je pojasnil. »Nas? A ima otroke?« je vprašala Niobe nekaj, kar se ji je zdelo najbolj logično. A jaz sem vedel, da Julijan ni mislil tega. Dobro sem ga poznal in sedaj sem končno razumel, zakaj mu je življenje namenilo čudne, drugačne fetiše, ki pa jih je skrbno zatiral v sebi. Le jaz sem vedel za to. Pogledal me je v oči, vedel, da vem. »Ne, dva fanta sta, par že nekaj let … ampak sta tudi … brata …« je komaj izustil. Niobe se je zaletel šampanjec, ki ga je srkala. Njene oči so se kar zasvetile. »Ne delaj scen,« sem ji mirno rekel in pogledal Julijana. »Sta tvoja sorodna duša? Tvoja šibka točka?« je bilo vse, kar me je v resnici zanimalo. Pokimal je. »Drugače ne bi omenjal,« je bil resen. Nasmehnil sem se. »Dobro, potem te podpiram brez vseh dvomov,« sem rekel iskreno. Oba sva pogledala Niobe, nasmehnila se je in pokimala, sprejela. »Kdaj ju bomo spoznali?« je rekla.