”Ne, ne, že spet sem zamudila avtobus!”

Boris me je nežno stresel: ”Manja, zbudi se, sanjalo se ti je.”

Začudeno sem ga pogledala in ugotovila, da sem še vedno v postelji. Potrebovala sem nekaj minut, da sem se pomirila. Sanje so me prevzele. Vsa potna sem razmišljala, kaj neki pomenijo. Potem sem se spomnila, da me čaka pomemben razgovor za službo. Naša banka, kjer sem pomočnica direktorja, odpira novo enoto in predlagali so me za vodjo. Že nekaj dni sem lahko razmišljala samo o tem. Moja podzavest, očitno prežeta z velikansko tremo, ki jo prinaša tako velika odgovornost, je ustvarila najhujšo možno nočno moro. Bila sem tako utrujena, kakor da bi v resnici celo noč tekala za avtobusom.

Želodec se mi je skrčil na velikost suhe slive. Zajtrk sem zato preskočila. Na mizi me je čakala skodelica kave, ki jo je skuhal Boris, preden se je odpravil v službo. Zaradi pekočega zbadanja v želodcu se je nisem dotaknila.

Zadnji pogled v ogledalu: bakreni lasje, speti na temenu, so izražali dostojanstveno in resno osebnost, prameni, ki sem jim ob strani pustila prosto pot, pa so podobo omilili in ji dali nežnejši videz. Tudi ličenje mi je vzelo precej časa. Nato sem oblekla hlačni kostim temno zelene barve, ki je poudaril moje rdeče lase in zelene oči.

”Vsaj za hlačne nogavice mi ne bo treba skrbeti,” sem olajšano pomislila ob spominu na mojo smolo, saj so se mi običajno strgale takrat, ko je bilo to najmanj primerno.

Še salonarji, ujemajoča torbica in torba z računalnikom, na katerem je bila že nekaj časa naložena moja do potankosti oblikovana predstavitev. Pogledala sem na uro – časa je bilo še dovolj.

Zdelo se mi je, da se garažna vrata odpirajo počasneje, kakor ostale dni. Sedla sem v avto, vstavila kartico in pritisnila na gumb. Nič. Poskusila sem vse zvijače, ki bi morda lahko pomagale, vendar se ni nič zgodilo. Motor ni spustil niti glasu, zato sem bila prepričana, da se je izpraznil akumulator. Kaj pa zdaj? Boris je bil že v službi. Sosedje so se tudi že odpeljali. Mira in Zmago, pred kratkim upokojena soseda na koncu ulice, sta še verjetno spala.

”Kolo,” sem olajšano pomislila.

Iz kota garaže sem potegnila moj city bike s košarico na krmilu, ki je bila ravno prave velikosti za računalnik. Pogledala sem na uro. Pol ure je bilo več kot dovolj za dokaj kratko pot do službe. Ostalo mi bo še nekaj minut, da se bom umirila in se pripravila.

Pozno pomladno jutro je postreglo z modrino jasnega neba. Ceste so bile oprane od nočnega dežja. Tu in tam se je bleščala kakšna luža, ki sem se ji spretno izognila. Bilo je precej hladno, vendar me je nepričakovana jutranja telovadba ogrela, svoje pa je naredila tudi trema pred nastopom. Svežina, ki jo je prinesel nočni dež, me je popolnoma zbistrila in če me ne bi čakala težka naloga, bi v vožnji celo uživala. Pomislila sem, kako je prijetno, da se lahko pelješ po kolesarski stezi brez skrbi zaradi motornih vozil. Zapeljala sem na parkirišče pred banko. Delavci so z velikanskim svedrom razbijali asfalt. Verjetno je prišlo do kakšne okvare. Delci razbitega asfalta so ležali naokrog, med njimi pa se je zadrževala umazana deževnica. Stopila sem s kolesa in se obrnila proti stojalom na levi strani glavnega vhoda. V tistem trenutku je izza ovinka pripeljal kombi. Zapeljal je naravnost v blatno lužo. Prvih curkov so bili deležni delavci. Slišala sem samo preklinjanje v neki južni slovanščini, potem pa je zalilo še mene. Ne poškropilo, dobesedno zalilo. Avto je parkiral pred vhodom. Voznik ni pogledal ne levo in ne desno in izginil v notranjosti banke. Delavci so še vedno preklinjali. Potem so pogledali mene in me vprašali, ali mi lahko pomagajo. Z mojih do potankosti urejenih las je tekla umazana voda na nov kostim in salonarje kožne barve, ki so v trenutku porjaveli. Zahvalila sem se za ponujeno pomoč, kolo odložila v stojalo in se odpravila proti moji pisarni.

Zdelo se mi je, da je vsakodnevna pot, ki sem jo običajno nezavedno prehodila, neskončna. Hodila sem skozi alejo začudenih, zgroženih, pa tudi privoščljivih obrazov. Ljudje so se obračali, se za hrbtom nasmihali, nekdo je vzel celo telefon in me fotografiral.

Ko sem prispela, sem zaprla vrata za seboj in zajokala. Potem sem se zbrala, odšla v kopalnico, se umila in posušila lase s sušilcem za roke. Medtem je Neva, moja pomočnica, pripravila v sejni sobi vse za predstavitev. Odložila sem suknjič in jo prosila, če lahko za čas predstavitve zamenjava bluzi. Moje obline so bile razkošnejše od Nevinih, zato mi je bluza zelo tesno zaobjela prsi. Dihala sem plitvo, saj mi je tkanina preprečevala kakšen večji gib ali globlji vdih.

”Bo že,” sem pomislila, ”saj ne bo za dolgo.”

Samozavestno in z dvignjeno glavo sem vstopila. Na platnu me je pričakal logotip naše banke, za polkrožno mizo pa člani upravnega odbora. Večina je strmela v brošure pred seboj, listala po njih in med seboj tiho izmenjavala mnenja. Dela sem se lotila z vso vnemo. Moja predstavitev ni vsebovala samo pomembnih podatkov, ampak sem vanjo vnesla tudi čustveni pristop. Razlaganje me je popolnoma posrkalo vase. Potem se je zaslišal samo kratek parajoč zvok tkanine. Gumb je poletel po zraku in pristal na brošuri enega izmed članov upravnega odbora. Moje prsi so,  osvobojene svilenega oklepa, izstopile v skoraj vsej svoji veličini. Prekinila sem predstavitev in na kratko prisotnim razložila današnjo nezgodo. Poslušali so do konca.

Preden so zapustili prostor, je eden izmed njih stopil do mene, se mi nasmehnil in položil v roko odpadli gumb rekoč: ”Vi pa ste res strastni pri svojem delu, saj gumbi kar frčijo od vas.”

Po nekaj dneh sem dobila odgovor upravnega odbora. Postala sem direktorica nove bančne podružnice.

Ksenija Šešerko