Piše: Matej Krajnc

Hiša poezije, 2021

Kako zabavno je, ko se “teorije zarote” naposled izkažejo za resnične. Ne bi mogel reči, da gre pri tem za kakšno posebno zadoščenje, saj zadnji dve leti nista bili prav nič prijetni in kdo ve, kaj nam “strokovnjaki” pripravljajo za jesen, zdaj, ko je na jedilnik ravno ob skorajšnji zmagi tovornjakarjev prišla tako strahovita in nemogoča diverzija, a vseeno je zanimivo opazovati dolge obraze arogantnih vernikov, ki so z družabnih omrežij vpili na razmišljujoče in jih zmerjali z različnimi imeni in izrazi – tu jih ne bom navajal, saj ne bi rad mastil prostora za pisanje. Nekoliko zaskrbljujoče je, ker je množica takih, ki so med drugim vpili “Zaupajmo znanosti”, samih znanstvenikov in celo na odgovornih, vidnih položajih v družbi; ti bi prvi morali vedeti, da je sintagma “zaupajmo znanosti” oksimoron: znanost namreč temelji na dvomu, spraševanju in argumentaciji, te pa v zadnjih letih nekako ni. Že 2020 smo imeli priložnost prebrati tozadevno imenitno zbirko Iztoka Osojnika, ki je izšla pri Hiši poezije v Sončnicah, pričujoča knjižica Aleša Mustarja pa imenitno samoironično krca družbeno enoumje, ki je, spolitizirano do absolutnega, krenilo v boj proti vsakemu, ki misli drugače. Umeril jo je zelo intimno, iz osebne izkušnje, kot pričevanje umetnika ustvarjalca v času zaprtja družbe, v času p(l)andemije, ki zelo selektivno izbira svojo funkcionalnost, zlasti pa napada temeljno dobro t. i. demokracije – ustavo, ki postaja brezvreden papir, zgolj nekaj, kar pač je, in kar lahko mirno poteptamo, ko mimo pricopota prvi kašelj. A previdno – ne avtor tele zbirke ne pisec tegale zapisa nista velika zanikovalca, če bi se morda komu zdelo, kritična misel in osnove človeških pravic pa morajo v sodobni družbi vendarle ostati neokrnjene, ne glede na Gospoda Kugo.

Aleš Mustar je, to lahko takoj zapišemo, eden najpomembnejših sodobnih pesnikov tačas. Njegova lucidna misel in obvladovanje jezika prikapljata pred bralca ravno takrat, ko ju nujno ne pričakuje, ju pa potrebuje. Ker vemo, da tudi prevaja, je jezik, jasno, tista osrednja prvina, brez katere ne more. Velikega pesnika pa seveda naredi stopnja obvladovanja tega jezika, žmohtnost in neustrašnost. Kajpada, vsak od nas poskuša čim manj ogrožati sebe in svoje bližnje, sploh v negotovih časih, a prav v takih časih delujejo Pesmi iz kletke, pa Eskapistične in Čezmejne tolikanj bolj dobrodošlo, udarno in smiselno. Pesnik, ki je v kletki – to poznamo. Pesnika, ki potuje, tudi. A v kontekstih družbe zadnjih let oboje ni več zgolj oznaka ali kakšna “pesniška drža”; gre za čisto enostavno preživetje ali onemogočanje tega preživetja. In ko na koncu pridejo poslavljanja in sproščanja, zlasti v zadnji pesmi, ko pesnik beleži najnovejši preklic epidemije (ki pa to, sodeč po ukrepih, ki so ostali in so zdaj nanje vsi kar pozabili, prav zares ni) in zapiše tudi najpomembnejše besede zbirke: “Vsi, ki dobro v srcu mislimo, / bomo za zaščito poskrbeli sami / s tremi stvarmi, / ki jih virus in oblast / ne premoreta: / ljubeznijo, / humorjem / in ustvarjalnostjo.” In če se to morda komu sliši kot kak pamfletek z izbora za miss sveta, ga kar hitro popravimo: pojdite prebrat preostanek zbirke in se ozrite okrog sebe. Za mir in zdravje ne potrebujemo nenehnih zbadanj v ramo, ne robokopov in mask čez nos, pač pa zlasti zdravo pamet in družbo, ki ne bo vodljiva. Težko, kajne? In zato velja, kot zapiše Mustar na strani 23: “Draga Kajetan in Boris / Je. / Svoboda je glagol. Je.” In že sam naslov zbirke pove dovolj.