Piše: Melanija M. K. Lamerov

FALCO

Še vedno nisem mogel verjeti, da sem Kleja povabil na pico. Ko bi vsaj rekel večerja ali pijača, ne pa pica. Sranje, kaj, če sploh ne mara pice. Sploh nisem vedel, zakaj je kaj takega izletelo iz mene in kaj naj pričakujem. Bo mislil, da je to zmenek? Ali samo sestanek? Morda prijateljsko? Se je meni zdel kot zmenek? Ja, zame je bil zmenek. Groza, tako neodločen nisem bil še nikoli v življenju.

Zjutraj mi je preko sms sporočila poslal naslov picerije in uro. Čisto uradno.

Ernestu sem posredoval naslov, čeprav je sedel ob meni. »Zakaj pa greš tja?« je vprašal zmedeno in še enkrat pogledal v ekran. »Na zmenek … no, na pico,« sem se hitro popravil. »Jedel boš tam?« je bil šokiran. »Ja. A je kaj narobe?« sem preveril. »Ne, ne. Nič ni narobe, le drugače je,« je bilo vse, kar je rekel. »Ernest!« sem ga resno ustavil. »Enric …« me je poklical po imenu, kar je naredil samo takrat, ko ni bil moj zaposleni, ampak moj prijatelj in nadaljeval: »Odkar te poznam, si bil samo na dveh zmenkih, pa še to samo zaradi koristi.« Pokimal sem in pogledal skozi okno v rdečelistni okrasni javor. »Tokrat je drugače,« sem tiho rekel.

Pripeljal sem se pred picerijo na naslov, ki mi ga je poslal Klej. Leo in Tim sta bila v avtomobilu za mano v črnem mercedesu GLS 550, ki sem jih imel za zaposlene. Ostala sta tam, v zasedi, za vsak slučaj.

Klej je že stal pred picerijo, brskal po telefonu. Pristopil sem in ga premeril s pogledom. Na sebi je imel črne tesne kavbojke, karirasto rdeče-črno srajco in spodaj črno majico z malo večjim izrezom okoli vratu. Čez je imel črno jakno. Rahlo sem zagodel in takoj me je zaznal. Hitro je pospravil telefon in me pozdravil. Z roko je nakazal na picerijo ter vhodna vrata in šele takrat sem videl, kje pravzaprav sva. Picerija je bila majhna in skoraj nabito polna. Ambient je bil star in obrabljen. Za trenutek sem pomisli, da morda res ni bila dobra ideja, da sem Kleju pustil možnost izbire. Potem sem si premislil. Kaj pa je lahko najslabšega, kar se mi lahko zgodi. Opazil je, da sem za trenutek okleval. »Je kaj narobe?« je vprašal. »Ne, le prvič sem tukaj,« sem bil iskren. Zdelo se mi je, da je točno vedel, kaj me muči. Nasmehnil se mi je in pokimal, naj mu sledim.

Vstopila sva, sledil sem mu. Obdajala me je neka tesnoba in nisem vedel, če bom lahko še dolgo ostal v tako majhnem, polnem prostoru. Zdelo se mi je, kot da me vsi gledajo. Potem sem pogledal naokoli in videl, da nihče ne zre vame. Vsi so se ukvarjali s svojo hrano in svojo družbo. Kleja sta pozdravila dva moška, eden ga je celo na hitro objel. Ko se mi je zdelo, da je nemogoče, da že tako dolgo hodiva skozi tako majhno picerijo, se je Klej končno ustavil in pokazal na mizo v kotu, ki je bila najbolj oddaljena od gneče. Vdihnil sem in se usedel nasproti njega. Negotovo sem gledal po prostoru, nisem bil navajen takšne skromnosti okoli sebe. Imel sem občutek, da bo mimo naju vsak čas prilezel kak ščurek ali pa se bo stara stavba začela posedati nad nami. Klej me je pogledal in mi v roko potisnil masten zmečkan list, menu. Svojega pa je že odložil na rob mize. Ko sem gledal, kaj bi naročil, ko sem se že malo sprostil, sem na sebi zaznal Klejev pogled. Nasmehnil sem se. Kako smešno sem se počutil, ko me je tako gledal. V nos so se mi prikradle vonjave po hrani, vonjave po picah, vonjave, ki so bile zelo mamljive. V moji piceriji nikoli ni tako lepo dišalo.

»Kaj vama lahko prinesem, srčka?« je vprašala starejša ženska. Prekinila je moj tok misli. »Pivo in pico štirje siri z dodatkom kuhanega pršuta,« je bil odločen Klej. »Vodo v steklenici in klasično pico,« sem hitro dodal še svoj izbor. »In eno sivkino limonado,« je pripomnil Klej in me pogledal.

»Imaš še kakega drugega hišnega ljubljenčka?« je vprašal Klej. Odkimal sem. »Ti?« sem preveril. »Ne, nimam. Torej živiš v tisti vili?« je nadaljeval. »Ja, zgradili so jo po mojih željah,« sem odgovoril. »Imaš kaj bratov, sester?« je ponovno vprašal. »Ja, imam. Dva brata in enega, ki je že pokojni,« sem mirno odgovoril. Pogledal me je, kot da bi zaznal žalost v meni. »Jaz imam bratca in sestrico,« je rekel in pogledal žensko, ki nama je prinesla pijačo.

Naredil je požirek piva, potem je odprl steklenico sivkine limonade, za katero sam še nikoli nisem slišal. »To poskusi, če že moraš piti iz steklenice,« je rekel in mi ponudil napitek. Steklenico sem previdno prijel v roko, rob prislonil na ustnice in naredil požirek. Okus me je totalno presenetil. Limonada s sivko je bila božanska. »Sem vedel, da ti bo všeč,« je bil samozavesten.

Na mizo sva dobila vsak svojo pico na starem krožniku zbledele barve. Klej je v roko prijel kos pice in željno zagrizel vanjo. Najprej sem mislil uporabiti pribor, pa sem potem tudi sam raje kos prijel v roko in ga okusil. Pica je že izgledala izvrstno, tako polno in mesnato. Okus pa me je naravnost prevzel. Pice so bila moja najljubša jed. Pice sem jedel že povsod, kjer sem bil. Ta pica pa je bila najboljša pica vseh časov.

Ko sem imel na krožniku le še polovico pice, sem pomahal natakarici, ki naju je stregla. »Še eno, tisto z olivami,« sem naročil in preveril, če bi tudi Klej še kaj. Najprej je okleval, potem je hitro pokimal in pokazal, da bo še enkrat isto. »Te pice so najboljše na svetu. Če te ne bi spoznal, nikoli ne bi niti stopil v to majhno staro picerijo …« sem rekel in ga vprašal: »Čigava je ta picerija?« Nasmehnil se je, vesel, ker me je zadovoljil. Všeč so mi bili moški, ki so vedeli, kakšno hrano imam rad, kaj mi bo všeč. In Klej je to uganil, ne da bi se kakorkoli sploh pogovarjala o tem. »Star italijanski par jo ima v lasti,« je odgovoril.

»Koliko si star, Klej?« sem vprašal. »Štiriindvajset, pa ti?« je odgovoril lahkotno. »Osemindvajset,« sem rekel. Začudil se je. »Aja, sem mislil, da si starejši,« je bil direkten. »Kaj želiš povedati s tem?« sem rekel in se zasmejal. »Nič. Le veliko imaš za svoja leta, se mi zdi,« je pojasnil. »Ja, nekako niti nisem imel izbire. Od rojstva so me pripravljali na družinski posel. Oče je bil zelo strog,« sem odgovoril.

»Ne bojim se te,« je rekel iznenada. Mogoče zato, ker sem mu pozabil omeniti, da sem generalni šef mafije, da imam pod sabo pet glavnih ogromnih mafijskih družin v našem okrožju, nad katerimi imam neomejeno moč. Čeprav sem v sebi vedel, da ga verjetno tudi to ne bi ustrašilo ali ustavilo. Deloval je močan, trmast in odločen, usmerjen v svoj cilj.

Čakal je na moj odziv, a mu ga nisem želel pokazati. Namesto tega sem omenil njegove tatuje, ki so krasili njegove roke, prsa, tilnik, hrbet in tudi obraz. »Všeč so mi tvoji tatuji,« sem rekel in dodal: »Tale je moj najljubši«. Z roko sem se približal njegovemu obrazu in s prsti pobožal tatu tik nad njegovo obrvjo, napis »upanje« z grobimi modernimi črkami. Potem sem zdrsnil po tistem ob ušesu, po grškem znaku Inguz, ki je pomenil, »kjer je volja, tam je pot«. Prepoznal sem ga takoj, ko sem ga prvič videl. Vedno me je zanimala zgodovina in pomeni tatujev. Zardel je. »Tudi tvoji niso slabi,« je rekel in se rahlo nasmehnil. »Zakaj grški znak?« sem vprašal radovedno. »Imam grške korenine,« je odgovoril in se lotil nove pice, ki sva jo dobila na mizo.

Bil je peš, pa sem mu ponudil prevoz. »Tole voziš?« je vprašal, ko je pred nama zagledal moj osebni avtomobil jaguar F-TYPE SVR COUPE v temno sivi barvi. »Ja, a ti ni všeč?« sem bil drzen. Le pogledal me je in nagnil glavo.

Usedla sva se vanj in se odpeljala v temno noč. Bil je prvi, ki je sedel na sopotnikovem sedežu. »Krstiš sedež,« sem rekel. »Aja?« je bil začuden. »Ja, šele dva meseca ga imam,« sem odvrnil.

Ustavila sva se na ulici pred stanovanjskimi bloki. Izstopil je in jaz sem izstopil z njim. S prstom je podrgnil po svetlikajoči se strehi avtomobila in se potem zagledal v avtomobil, ki se je pripeljal za nama in se ustavil deset metrov stran od naju. Videl sem, kako je trznil in se napel, kako je pomislil, kdo bi to lahko bil. Prijel sem ga za roko. »Moji so,« sem šepnil. Zazrl se je v moje oči. »So cel čas tu, za nama?« je vprašal. Le pokimal sem.

»Klej, poznam nek kraj, tam ni lepo in malo sem jih spustil tja. Če ti ga pokažem, boš zbežal ali ostal? Tudi če boli, tudi če te bom želel potisniti stran, me boš takrat opomnil, kdo sem v resnici. Vsi imamo temno stran. Nihče ni popoln. Lahko ti sprejmeš mojo temno stran, me lahko ljubiš? Vredna sva tega, veš, da sva. Mi lahko rečeš, da boš ostal, mi lahko obljubiš, da boš ostal?« sem se izpovedal iz dna duše. Vem, da me je poslušal, se povezal z mano. A se je tudi ustrašil, ustrašil, kaj bi vse izrečene besede potegnile za sabo. »Enric, midva nisva ljubimca. Popolna tujca sva si,« je rekel ostro in me pustil samega na pločniku ob avtomobilu.