KNJIŽNICA

Ogromna postava v dolgem usnjenem plašču, se je raztreseno pognala skozi vrata mestne knjižnice. Moški si je malomarno umaknil dolge črne pramene las, ki so se mu limali na obraz in se, tesno oprijemajoč aktovke, ki jo je držal v rokah, približal pultu.

Knjižničarkine obrvi so se sunkovito dvignile, ko ga je zagledala. Ujel je nejevoljen pogled starejše gospe, ki je delovala preveč stroga, da bi trpela mokre madeže na parketu.

»Oprostite mi, nepričakovano se je ulilo…nimam dežnika,« se je upravičujoče nasmehnil tujec.  »Iščem nekaj precej specifičnega za mojo raziskavo,« popraskal se je po košati bradi in se razgledal po prostoru, »seveda se bom najprej malo posušil v čitalnici.«

Knjižničarka si je popravila mačji okvir očal in zamahnila z roko. »Seveda, kar izvolite. Tukaj imate na voljo veliko časnikov in časopisov, mogoče vam kaj pride prav. Če boste potrebovali pomoč pri iskanju gradiva, sem vam na voljo.« V tistem je zazvonil telefon in posvetila se je stranki na drugi strani.

Moški se je usedel za mizo v kotu in se skozi okno zazrl v neurje, ki je divjalo zunaj. Zmajal je z glavo in iz aktovke potegnil majhno knjižico, katere robovi so se vihali od vlage. Na hitro je nekaj načečkal na prazno stran, kakor, da bi se bal, da bo v naslednji minuti na to pozabil. Nato je knjižico zaprl in čakal. Razen nenehnega udarjanja noge ob tla, ni nič izdajalo, kako zelo živčen je.

Čez nekaj časa je knjižica komaj zaznavno poskočila, nepozoren opazovalec bi ta droben gib spregledal. Moški jo je sunkovito zagrabil in se zazrl v stavek, ki ga prej ni bilo tam. Skoraj obupano je spet poprijel za pisalo in napisal: Prosim, potrebujem vsaj še en dan. Svetlo zelene oči so zrle v napisano. Po desetih minutah bolščanja mu je postalo jasno, da odgovora ne bo.

Odrinil se je od mize in se odpravil proti knjižnim policam. Preletel je naslove, nato pa položil dlan na vrh prve knjige, zaprl oči in se potem tako pomikal po celi vrsti. Počasi je drsel po knjigah in razočarano ugotavljal, da ne bo nič.

»Oprostite, kaj pa  počnete?« je zapiskal droben glas za njim. Obrnil se je, a tam ni bilo ničesar. Namrščil se je, a v tistem je glas zaslišal znova.

»Tukaj sem gospod, sklonite glavo.« Ko je to tudi storil, je ugotovil, da pred njim sedi deček in ga radovedno opazuje.

»Običajno ljudje gledajo knjige na policah in vzamejo v roke tisto, ki se jim zdi zanimiva. Vi pa ste samo z roko drseli po knjigah, zraven pa celo mižali. Kaj se torej greste? Jih poslušate ali kaj?«

Moški je presenečeno otrpnil, nato pa urno dodal: »Običajno na uporabnike knjižnice ne prežijo majhni dečki in jih obsipajo z vprašanji. Kaj se torej greš?«

Deček se je široko nasmehnil. »Zabavni ste. Prav, pa bodite skrivnostni.« A izrečene besede se niso najbolj skladale z dečkovim vedenjem. Še vedno ga je zvedavo opazoval in očitno čakal, da se nekaj zgodi. Moški si je z roko živčno segel v lase in razmišljal, kako naj se reši nadležnega otroka. Naloga je zahtevala dobršno mero zbranosti, predvsem pa čim manj radovednih oči.

Na njegovo presenečenje pa se je rešitev pojavila kar sama od sebe – v obliki suhe punce kratkih koničastih las v svetlo vijoličnem odtenku, ki je prikorakala izza knjižne police. Ramena so ji krasile številne barvne tetovaže, iz nosu pa ji je bingljal uhanček.

»Klical si me,« je navrgla brez pozdrava.

Pogledovala je od enega do drugega in čakala na kakšen odziv. »Glejta, ne vem če razumeta koncept klicanja oseb iz Dežele, vendar običajno nimamo ravno mesecev časa, ki jih lahko prebijemo z vami. Torej, čakam na vprašanja, kdo je v stiski?«

Moškemu se je čez obraz narisalo spoznanje, naredil je korak bližje in iztegnil roko. »Pozdravljena, jaz sem Erik. Nisem pričakoval punce.«

Punca je z žvečilko napihnila ogromen zelen balonček, ki se je razpočil v vsej svoji veličini in jezno prekrižala roke. »Kaj, a punce nismo dovolj dobre za takšne naloge? Kolikor vem odgovorov ne potrebujem jaz, lahko grem tudi nazaj.«

Erik je v znak predaje dvignil roke in se trudil popraviti nastalo situacijo. »Oprosti…kako si že rekla, da ti je ime? Res nisem mislil na slab način. Prvič sem poskusil s klicanjem, nisem točno vedel kaj pričakovati.«

Poteze na obrazu so se ji omehčale in tokrat mu je segla v roko. »Nič nisem rekla. Reciva, da sem Nataša. Gotovo ti je jasno, da ti prave identitete ne morem razkriti, preveč je tvegano.«

Njene oči so poiskale dečka in zmedeno je nadaljevala: »Kdo je to? Sta v sorodu? Poklical me je lahko samo eden in precej očitno si bil to ti.« Oči je zapičila v Erika, ki se je prijel za glavo.

»Ne vem, poznam ga približno tako dolgo kot tebe. Prepričan sem, da to ne pomeni nič dobrega, kajne?« Glavo je sklonil bližje in tišje pristavil: »Imava pričo.«

Deček, ki je še vedno sedel na tleh, je segel po kupu knjig, ki si jih je nabral in odločno vstal. »Hej, ne pretvarjajta se, da me ni tukaj. V teh nekaj minutah sem slišal čisto preveč čudnih stvari. Kaj je Dežela? Kakšno nalogo imaš?«

Nataša in Erik sta nezadovoljno gledala dečka in tuhtala kaj naj storita. »Absolutno bo moral z nama, to je dokončno. Preveč je slišal in v primeru, da komu omeni eno samo besedo o tem srečanju bo v obeh svetovih prišlo do škandala,« je vdana v usodo sklenila Nataša.

Erik je pokimal v znak strinjanja in se zasukal h dečku. »S kom si tukaj?«

»Mama v zgornjem nadstropju išče knjige. Še vedno me ignorirata in to ni prav nič lepo. Še jaz to vem, pa jih štejem šele deset.«

Nataša je ošinila uro na zapestju in pomignila Eriku. »Pojdita jo iskat, razloži ji, da mora mulc z nama.«

»Hej, mogoče je težko verjeti, ampak imam ime,« se je oglasil deček. Ob tem se je našobil, kot se znajo našobiti samo otroci. »Ime mi je Jan, tako, da lahko kar nehaš z mulcem.«

»Prav, prav, pojdita že,« ju je priganjala Nataša, »čas teče.«

»Ampak kaj naj ji rečem? Katera mama bi pustila otroku oditi s popolnim neznancem? To je nemogoče izpeljati!,« je vzkliknil Erik in zakrilil z rokami po zraku.

Nataša ga je posmehljivo premerila in se namuznila. »Ah, čarovnik pa tak. Ne poznaš nobenega uroka s katerim bi pomiril dečkovo mamo?« Zmajala je z glavo. »Kaj vas sploh učijo na akademiji?« Oči so se ji navihano zalesketale, ko je opazila, da ga je izrečeno razkačilo.

»Prav, nekaj bom že napravil, ne bodi predrzna.« Dečka je zagrabil za roko in odhitela sta proti oddelku za odrasle. Medtem je deček Erika ves čas spraševal ali je res čarovnik in kako bi to postal tudi sam.

»Šššš, bodi tiho, saj te bo še kdo slišal,« je siknil Erik, živčno ozirajoč se okoli sebe.

Nataša je odmaknila pogled z dvojice in se podala do zbirke DVD-jev, saj je bil to najmanj oblegan kotiček knjižnice. Ob zadnji steni se je ustavila in iz nahrbtnika, ki ji je visel čez ramo, potegnila čopič in majhno škatlico. Še enkrat je oprezno pogledala levo in desno ter se lotila dela. Čopič je pomočila v škatlico v kateri je bila barva in začela po hitrem postopku risati na steno. Najprej se je pojavil okvir, znotraj njega trava, jezero in majhna hiška, ki je na lesenih tramovih molela iz vode. Bil je lep sončen dan, slika je delovala pomirjujoče.

Nataša je zadovoljno premerila izdelek in se urno pognala iskati nova prijatelja. Pri tretjem ovinku se je z vso močjo zaletela v Erika in se od močnega sunka skoraj zvrnila po tleh.

»Fant, kakšna gora si,« je zajavkala, ko je lovila ravnotežje. »Pridita, spraviti se moramo od tod!«

Tekli so do mesta, kjer se je nahajala na novo nastala umetnina. Nataša ju je postavila čisto skupaj in jima naročila, naj močno zajameta sapo.

Erik in Jan sta jo pisano pogledala. »Pa kaj ti je? Saj je samo slika.«

Nataša ju je od odzadaj objela in ukazala: »Dajta že, vdihnita!«

Potem se je vse zgodilo sunkovito hitro – pahnila ju je dobesedno v sliko.

DEŽELA

Če so vsi trije manj kot sekundo nazaj zmedeno zrli v steno, so kar naenkrat leteli skozi zrak. Čarovnik in deček nista utegnila niti zakričati, ko so z glasnim pljuskom že pristali v vodi. Prva je na površje priplavala Nataša, hip zatem ji je z glasnim pokašljevanjem in paničnim dihanjem sledil Jan, kot zadnji pa je z izrazom čistega šoka priplaval Erik.

»Kaj hudiča je bilo to?!« je zavpil in krilil z rokami kot kakšen ne ravno izkušen plavalec.

»Pomiri se no, morala sem nas spraviti na varno. Plavajta proti tisti hiški tam.« Z glavo je nakazala smer in nadaljevala s plavanjem. Ni jima preostalo drugega kot, da ji sledita.

Po nekajminutni telovadbi so sedeli na lesenih tleh, zaviti v brisače in srkali čaj, ki jim ga je postregel – kot se je kasneje izkazalo – Natašin stric. Slednji je nenapovedane goste sprejel s tako brezbrižnostjo, kakor, da bi ljudje vsakodnevno padali z neba.

 »Torej, pred kom ste se morali skriti? So bili Alteri?« je vprašal vse skupaj.

Nataša je odkimala in hitro začela razlagati: »Danes zjutraj sem tamle na bregu,« obrnila se je in pokazala v ustrezno smer, »izvajala jogo in poslušala petje ptic. Bila sem čisto v svojem svetu, sproščena in lahka kot peresce. Dokler me ni začela ta trapasta ura tresti in opozarjati nase.« Pogledala je na zapestno uro in zavila z očmi.

»Seveda me je nekdo poskušal zvabiti iz mojega srečnega mehurčka – ali bolj natančno – iz knjige. Za nas ne obstajajo vikendi, neprestano moramo biti na razpolago nemočnim čarovnikom iz onega sveta.«

Erik je ob tem dramatičnem govoru glasno zavzdihnil.

»Skratka, nisem si mislila, da bom pristala v knjižnici. Normalno, da je to prvi kraj, kjer bi vsakdo iskal knjige, ampak tudi skrajno neumen. Ob postopku obuditve oseb oziroma junakov iz knjig ali Dežele, kot ji tukaj pravimo, je čarovnik dolžan zagotoviti varno in zasebno mesto. Bi bilo tako težko knjigo odnesti domov?«

Vprašanje je zastavila edinemu čarovniku v skupini, ki je nejevoljno pripomnil: »Lahko bi jo odnesel domov, a nisem vedel niti katero knjigo iščem. Nobena se ni niti malo premaknila pod mojim urokom. Poleg tega sem vse skupaj izpeljal malo za hec, tako ali tako nisem verjel, da se bo kaj zgodilo,« skomignil je z rameni, »tega nisem še počel.«

Natašin stric je izbuljil oči. »Nikoli? Prvič si izvedel klic? To je pa precej impresionantno. Nataša, na tvojem mestu ne bi podcenjeval njegovih moči, redkim uspe že ob prvem poskusu.«

Deček je ves ta čas tiho molčal in z odprtimi usti poslušal pogovor.

Nataša je pohitela z zaključkom: »Kakorkoli že, preveč ušes je bilo v knjižnici, zato sem nas morala čimprej spraviti od tam. Ljudje na Zemlji so neumni, ampak mislim, da bi se jim vseeno posvetilo, da smo malo čudna druščina.«

»Aja,« obrnila se je k dečku, »to je Jan, po pomoti se je znašel na napačnem mestu ob napačnem času. Skrajno nerada sva ga vzela s sabo, a priča je priča.«

Zdaj so se vsi zazrli vanj in kot, da bi iskal pobudo se je iz njega vsula ploha besed: »Čakaj, poklical si jo iz knjige? Torej je čisto prava junakinja neke zgodbe? Kakšen urok si izvedel? Zakaj si jo sploh moral potegniti v naš svet? Kje smo zdaj? Nataša, si ti tudi čarovnica? Seveda si, kako bi sicer butnili v neko sliko in pristali tukaj! To je tako noro! O moj Bog, komaj čakam, da to povem sošolcem!,« je navdušeno poskakoval na mestu.

»Počasi poba, vse ob svojem času,« se je nasmehnil stric in pogledal proti Nataši in Eriku. »Sta že izdelala načrt?«

Nataša se je popraskala za ušesom. »V bistvu še vedno ne vem kakšen problem ima, nisva se utegnila pogovoriti.«

Vsi so se radovedno ozrli k Eriku, ki se je hipoma zresnil, stisnil pest in se začel tresti od komaj zadrževanega navala besa. »Pretekli dnevi so bili zelo stresni, danes zjutraj pa se mi je že meglilo pred očmi od vseh živcev. Daniel, eden najhujših zločincev čarovniškega sveta, je ugrabil mojo sestro. Dobro je vedel, da je to edini način s katerim me lahko izsiljuje. Na vsem svetu imam samo sestro.«

»Najti moram…,« zasmejal se je, a v tem ni bilo prav nič veselega, »nekega Marka Alterja. Sanja se vam ne, koliko knjig sem prebral, koliko oseb obiskal…izčrpal sem vse svoje moči, a o tem tipu še vedno ne vem nič!«

Na zbrano druščino je padla tišina. Nataša je prebledela. Njen stric se je prvi spravil h sebi.

»Dečko vsekakor si zadel žebljico na glavico, lahko se ti samo priklonim. Prvič opraviš obred klicanja in k tebi prikoraka edina oseba, ki ti lahko pomaga najti Marka Alterja. Problem je le v tem, da ga midva z Natašo resnično ne želiva srečati. Že leta beživa pred njim in njegovimi privrženci.«

Erik se je presenečeno vzravnal, takega zasuka dogodkov vsekakor ni pričakoval.

»Pravijo si Alteri in so najhujši strah in trepet tod okoli. Kar si zadajo to tudi naredijo. Mark Alter je nekoč odkril vir moči, ki mu omogoča, da ljudem podari za celo življenje sreče ali pa jih pahne v tako nesrečo, da se do smrti ne poberejo iz nje. Nesreča te ljudi spremlja povsod. Nič ne naredijo prav, nikoli na nobenem področju ne napredujejo…Če si zgradijo hišo, bo pogorela, če si ustvarijo družino, se jim bo nekaj zgodilo…Ljudem, ki jih ne mara, lahko v sekundi zagreni življenje. Predvidevam, da Daniel hlepi po tej sposobnosti?«

Erik se je namrščil. »Ni mi povedal, zakaj ga potrebuje, samo našel naj bi ga in pripeljal k njemu. Mimogrede, imam še približno 14 ur časa.«

Jan, ki je sedel po turško, se je prekucnil naprej. »Kaj?! Pa saj nam ne bo uspelo tako hitro izslediti tega hudobca. Kaj si počel vse te dni?«

Erik je začel korakati sem in tja in se zamišljeno utapljal v svojih mislih. »Nič uporabnega očitno.«

Nataša ga je pomirjajoče pobožala po rami in se mu sočutno zazrla v oči. »Ne skrbi, našli ga bomo, še pred iztekom časa.«

Kakor, da bi ji te besede dale nek nov zagon, je ukazala: »Gremo. Najprej se bomo ustavili pri mojem prijatelju.«

S čopičem je kar po tleh začela risati nekakšen precej zaraščen gozd in trop volkov. Jan je prestrašeno zrl v volkove, saj mu ni bilo jasno, zakaj jih je narisala. Si želi biti napadena? Na več ni niti utegnil pomisliti, saj so že padali v neznano.

GOZD, KLUB

Znašli so se točno na sredini krdela. Volkovi so krožili okoli njih in jih stiskali v vedno manjši krog. Jan je prestrašeno kriknil. Nataša je držala roke nad glavo in nekaj govorila v neznanem jeziku. Največji volk se ji je približal in zarenčal. Erik in Jan sta otrpla opazovala dogajanje.

»Kaj počneš?« je s tresočim glasom zašepetal Erik.

»Pogovarjam se. V bistvu ga skušam prepričati, da sta strašno nagravžnega okusa. Namreč, zelo rad bi vaju pojedel,« mu je mirno odgovorila Nataša.

»Zakaj smo tukaj? Kje je tvoj prijatelj?,« je zacvilil Jan. Še nikoli ga ni bilo tako strah.

»To je moj prijatelj. Pozna slabost Marka Alterja in ker je tudi on na smrt skregan z njim, mi jo bo izdal. To bomo potem uporabili kot naše orožje proti njemu. Poleg tega točno ve, kje se ta hip Mark nahaja.«

Nataša je še naprej govorila z volkom, nato pa se je krdelo končno odpravilo po svoje. Nasmejana je zopet začela risati in objel jih je mrak. Padal je dež in na cesto metal odseve modro-rdečih neonskih luči. Pred njimi je stal nek klub. Brez besed so se podali noter, kjer jih je obkrožila poplava črnih cunj in odbitih frizur. Iz zvočnikov je hrumela glasna alternativna glasba.

Nataša jima je naročila naj se spomnita najbolj žalostnih trenutkov in močno mislita nanje, sama pa je splezala na oder, pograbila mikrofon in začela peti najbolj depresivno besedilo vseh časov. Obiskovalci so se začudeno ozrli proti odru in skušali razvozlati, kaj se dogaja. Glasba je utihnila, nekdo je začel igrati na violino. Trenutek za tem, se je iz množice opotekel ogromen mišičast tip, si z dlanmi močno zatiskal ušesa in na ves glas tulil.

Nataša je pomignila Eriku in z usti oblikovala: To je on. Erik ni potreboval dodatnih razlag. Zamahnil je z dlanjo in nevidna sila je Marka Alterja z vso močjo potisnila na tla. Vsi trije so skočili nanj in se zaleteli v knjižno polico. Spet so bili v knjižnici.

KNJIŽNICA

»Kako komuniciraš z Danielom? Čimprej naj pride sem!,« je ukazala Nataša in oprezno motrila Marka Alterja, ki je počasi prihajal h sebi. Erik, ki je z nevidno silo še vedno držal Marka Alterja na tleh, je dečku naročil, naj mu prinese knjižico, ki je prej ostala na mizi. Jan je brž stekel ponjo, Erik pa je vanjo napisal le tri besede: Našel sem ga.

Čez minuto se je pred njimi pojavil majhen starec, ob njem pa je stala lepa punca, ki jo je držal za vrat. Erik je planil naprej, jo grobo potegnil h sebi in jo stisnil v objem. »Katja, samo da ti nič ni, tako me je skrbelo!«

Daniel ni snidenju brata in sestre niti malo nasprotoval, bolj ga je zanimala postava na tleh. Dlani je položil na Markovo glavo in iz nje se je izvil dim. Nataša je dregnila Erika in mu naročila naj prekine urok. To je tudi storil in Mark Alter je z enim skokom pristal na starcu. Začel ga je tepsti, vmes pa nekaj zlovešče mrmrati. Daniel si je osvobodil roko in zamahnil proti nasprotniku. Zgodilo se ni nič, zato je poskušal znova in znova. Po neskončno dolgem ruvanju ga je zadelo strašno spoznanje – Mark Alter je nadenj poslal doživljenjsko nesrečo in ga oropal čarovniških moči.

»Vse lepo in prav,« se je oglasil Jan, »ampak kaj bomo pa z njim?« Pokazal je na Marka Alterja, ki je zdaj maščevalno stopal proti njim.

»Ne skrbita, Mark Alter ima tukaj še vedno svojo moč, vendar mu slednja ne koristi. Dokazali smo, da smo pametnejši od njega. Odkrili smo njegovo slabost – izredno empatijo. S tem, ko smo v klubu mislili na najbolj žalostne stvari, smo ga čisto ohromili, saj je našo žalost občutil tako močno, da ga je vse bolelo. Zdaj bo šel lepo nazaj domov in ne bo nikoli več nikomur škodoval,« je Nataša je zmagoslavno povzela.   

Mark Alter je prhnil. »Zakaj ne bi nikomur škodoval? Vse bo po starem, ljubica.«

»O ne, ne bo. Bi rad, da vsi izvedo, da slavni Mark Alter ne prenese malo čustev? Da se zlomi v trenutku, ko nekdo zajoče?«

Ob njenih besedah se je zdrznil, kot bi ga udarila.

»Se mi je kar zdelo,« se je nasmehnila Nataša. Zaploskala je z dlanmi in se obrnila k Eriku in Janu.

»Konec dober, vse dobro, kajne? Fanta, rešili smo oba svetova! Mark Alter nas v Deželi ne bo več ustrahoval, na Zemlji pa ste varni pred Danielovimi uroki.«

Pogledala je na uro in pomežiknila Eriku. »Uspelo nam je več ur pred iztekom tvojega roka.«

Za trenutek je postala, nato pa kar odkorakala stran in izginila za knjižnimi policami.

»Počakaj!« je za njo zaklical Erik. »Te bom še kdaj videl?«

Nataša se je zopet prikazala in skomignila z rameni. »To je odvisno od tebe.«

Zavrtela se je na petah in se zazrla v dečkove oči. »Veš Jan, danes si se izkazal pri tej nalogi, mogoče bi te še kdaj vzela kam s sabo.« Jan se je nasmehnil, pohvala mu je dobro dela. Tokrat jima je nenavadna punca res še zadnjič pomahala in odšla.

NAZAJ V REALNOST …

»Jan! Jan! Čas je, da greva!«

Nekaj ga je treslo. Čez nekaj trenutkov je planil pokonci in zakričal: »Pokončal te bom! Zdaj to znam!« A namesto hudobcev je zraven sebe ugledal mamo.

»No, no pomiri se, očitno si zadremal,« ga je mirila.

Deček se je zmedeno ozrl okoli sebe in ugotovil, da sedi za mizo v knjižnici. »Ampak čarovnik in punca iz knjige! Pojma nimaš na kakšnem norem potovanju sem bil!,« je razburjeno blebetal.

»Aja? No mi boš vse pojasnil v avtu, pridi,« ga je mama prijela za roko in potegnila na noge.

Deček je zmedeno sledil mami iz knjižnice in ni mogel verjeti, da se mu je vse skupaj samo sanjalo.